Znanstveniki prvič opazili občutek strahu pri nevretenčarju

Analiza takšnega obnašanja na modelu enostavne živalske vrste odpira nove perspektive za raziskovanje nevronalnih podlag tega občutka. Do sedaj je nepatološki strah bil raziskovan le pri človeku in nekaterih vretenčarjih, še nikdar pa pri nevretenčarju.

V ta namen so raziskovalci Inštituta za kognitivne in integrativne nevroznanosti vodnih organizmov in Inptituta na nevrodegenerativne bolezni rečne rake vsakih 30 minut izpostavili električnemu polju. Za tem so rake prenesli v vodni labirint v obliki križa, kjer sta dva kraka bila osvetljena in dva ne ter analizirali raziskovalno vedenje živali.

Običajno rečni raki ne marajo svetlobe ter kažejo tendenco za gibanje po temi. Raki, ki so bili izpostavljeni ustrahovanju so se zadrževali le v zatemnjenih delih labirinta, medtem ko je kontrolna skupina živalic raziskovala celotno površino labirinta.

Takšno obnašanje je adaptivna reakcija na doživeti stres: žival namreč poskuša minimalizirati tveganje za srečanje z morebitnim napadalcem. Prestrašeno stanje rečnih rakov je sovpadalo s povišanjem koncentracij serotonina v možganih.

Omenjeni nevrotransmiter je udeležen pri številnih fizioloških regulacijskih procesih in se med drugim sprošča tudi v primeru stresnih situacij. Odgovoren je na primer za dvig količine glukoze v krvnem obtoku.

Raziskovalci so lahko tudi dokazali, da so se po aplikaciji pri človeku pogosto uporabljanega anksiolitika (Benzodiazepin), rečni raki manj izogibali novim in nevarnim situacijam.

Rezultati raziskave so rečnega raka povzdignili v edinstven živalski model za raziskovalce na področju stresa in strahu. S svojim enostavnim živčnim sistemom so odlični predstavniki za raziskave nevronalnih mehanizmov, ki se sprožajo v stresnih situacijah ter za raziskovanje vloge nevrotransmiterjev, kot sta serotonin in GABA.  

V naslednjem koraku bo skupina strokovnjakov opazovala pojav občutka strahu pri rečnem raku v primeru socialnega stresa ter analizirala nevronalne spremembe, ki se pojavijo, ko občutek strahu ostaja prisoten daljše časovno obdobje večih dni.