Obremenitve zaradi asimetričnega gibanja pri šepavih psih

Pes z bolečino v nogi ali poškodovano šapo pri hoji prilagaja gibanje, da bi zaščitil bolečo okončino. Znanstveniki klinike za male živali TiHo so v sodelovanju z raziskovalci Univerze Friedrich-Schiller v Jeni preiskovali, kakšne mehanizme uporabijo živali za razbremenitev ekstremitet, katerih funkcija je prizadeta.

Rezultati njihove raziskave so objavljeni v strokovni reviji PLOS ONE: http://dx.plos.org/10.1371/journal.pone.0052202

Doc. dr. Nadja Schilling je vodila raziskovalno ekipo, ki je za svoje delo imela na voljo sedem zdravih psov pasme beagle. Psi so se v ta namen gibali po tekočem traku z nizko in zmerno hitrostjo. Z merilnimi elektrodami za moč so znanstveniki merili razporeditev pritiska na šapah. Najprej v primeru zdravih okončin ter kasneje v primeru šepavosti.

Da so psi pričeli šepati, so jim med poskusom na eno izmed prednjih tačk prilepili kroglico, zaradi katere so pričeli razbremenjevati nogo. Dr. Nadja Schilling komentira: „Občutek je podoben kot pri človeku, ki mora hoditi s kamenčkom v čevlju.“ Izkazalo se je, da so se psi močneje opirali na zadnjo nogo, kontralateralno od prizadete okončine ter z njo dosegali veliko močnejši odriv.

Posledično so razbremenili prizadete prednje noge. Sistem bi lahko primerjali tudi z motoristom, ki mi ob močnem pospešku s tal dvigne prednje kolo motorja. Zaradi enakomernega delovanja tekaške naprave so beagli morali hirost teka sproti zmanjševati v času uporabe zdravega para nog, da je njihovo gibanje ostajalo skladno s gibanjem tekočega traku.

Dr. Schillingova pojasnjuje: „Običajna posledica nenehnega 'speljevanja' in 'zaviranja' vsekakor pusti posledice na gibalnem aparatu. Na primer zadnja diagonalna noga je močneje obremenjena, pri čemer se njena pojačana mišična moč prenese preko medenice in ima za posledico neenakomerno obremenitev hrbta.“

V krajših in daljših časovnih obdobjih imajo podobne prilagoditve za posledico nepravilno uporabo mišic in napačne obremenitve celotnega gibalnega aparata. Trditev so podprle tudi ugotovitve klinike TiHo. Psi, ki šepajo daljše časovno obdobje, imajo namreč pogosto asimetrično izoblikovano muskulaturo.