Mačka z diabetes mellitus in akromegalijo

Po trenutnih ocenah do 80% mačk z diabetesom oboleva za diabetesom tipa 2. Ostale oblike se pojavljajo le pri 20% mačk. Razvijejo se kot posledica druge bolezni, med katerimi so najomembnejše pankreatitis, hiperkortizolizem in hipersomatotropizem (akromegalija).

Uvod

Nastanek diabetesa lahko povzročijo tudi uporabe glukokortikoidov ali progestinov. Pri mački, ki ima težave z zdravljenjem sladkorne bolezni je potrebno pomisliti tudi na omenjena primarna obolenja.

Klinični primer

V ambulanto smo sprejeli 10 letno domačo kratkodlako mačko (5,3 kg težek kastriran samec) zaradi težav z reguliranjem sladkorne bolezni, ki je bila diagnosticirana pred 3 meseci. Terapija je vključevala Caninsulin® 1,5 U BID in visoko proteinsko dieto z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov (Purina DM Dietetic Management®).

Odmerek inzulina se je postopoma višal do 6 U BID, vendar brez kliničnega izboljšanja pacienta. Tudi drug inzulinski proizvod Insulin Lantus® (5 U BID) ni dosegel uspeha.

Dr. C. Reusch

Veterinarji so pred napotitvijo pacienta v našo ambulanto preverili tudi, ali je inzulin pravilno hranjen in apliciran. Naš splošni klinični pregled je razkril blago prognatijo inferior, sicer pa je bil brez posebnosti (Slika 1).

Koncentracija glukoze v krvi ob sprejetju (2 uri po aplikaciji 5 U Insulin Lantus) je znašala 25,5 mmol/L (4.0-9.0), vrednost fruktozamina je bila 581 μmol/l (200-340). Ultrazvočna preiskava abdomna je pokazala povečana jetra in hiperehogeno bilateralno renomegalijo ter bilateralno adrenomegalijo.

Ugotovitve stanja jeter smo povezovali z maščobno infiltracijo, ki jo povzroča sladkorna bolezen; glavne diferencialne diagnoze za renomegalijo so vključevale limfom, amiloidozo, FIP in hipersomatotropizem, glavne diferencialne diagnoze adrenomegalije so bile hiperkortizolizem, hipersomatotropizem, hiperaldosteronizem in limfom.

FIP, limfom, amiloidoza in hiperaldosteronizem so bile manj verjetne zaradi dejstva, da je bila mačka klinično v dobrem stanju ter so bile vrednosti BUN, kreatinina in elektrolitov znotraj fizioloških mej.

Zaradi tega smo nadaljevali s preiskavami za hiperkortizolizem in hipersomatotropizem. Rezultati deksametazonskega testa (z uporabo 0.1 mg/kg deksametazona) so bili v mejah normale, medtem ko so bile vrednosti IGF-1 močno povišane (> 1600 ng/ml; referenčna vrednost je 200-800). IGF-1 je nadomestni parameter za določanje rastnega hormona, povišane vrednosti pa sovpadajo s hipersomatotropizmom.

Zaradi možnosti za napačno pozitivne rezultate je diagnozo potrebno potrditi s CT ali MRI preiskavo hipofize (Slika 2). Latnike smo obvestili o rezultatih in možnostih terapiranja, kljub temu pa so zavrnili tako radioterapijo kot hipofizektomijo.

Lečeči veterinar je nadaljeval inzulinsko terapijo  s povišanjem odmerka inzulina Lantus® na 15 U BID za več mesecev. Po pol leta se je zdravstveno stanje mačke poslabšalo in lastniki so se odločili za evtanazijo.  

Zaključek

Hipersomatotropizem pri mačkah povzroča tumor pars distalisa hipofize, ki izloča rastni hormon (GH). GH ima katabolne in anabolne učinke; slednje nam delno prikaže IGF-1.

Katabolni učinki so predvsem povezani z antagonističnim delovanjem z inzulinom ter so razlog razvoja sladkorne bolezni.

Anabolni učinki vključujejo proliferacijo kostnih, hrustančnih, mehkih tkiv in organov, kar se kaže v povečani telesni velikosti živali, široki glavi in velikih šapah, povišanju telesne teže, prognatiji inferior, dihalnih težavah zaradi odebelitve faringealnih tkiv, degenerativnih artropatij in povečanja notranjih organov s potencialnimi disfunkcijami.

Kljub temu pa je treba poudariti, da so klinični znaki lahko zelo subtilni (kot v našem kliničnem primeru) ali celo odsotni. Nedavne raziskave kažejo, da je akromegalija pri diabetičnih mačkah pogostejša težava, kot se je predvidevalo.