Endoparaziti pri psih in mačkah

(27.05.2013) Ponovno objavljamo strokovni prispevek avtorja Siniše Faraguna, veterinarskega tehnika in trenutnega študenta veterinarske medicine, ki se intenzivno in z velikim veseljem ukvarja s parazitologijo pri živalih in temu posveča veliko svojega časa.

V tokrat objavljenem prispevku vam predstavlja parazitarne bolezni psov in mačk, ki so izjemno pomembno področje male prakse. O tematiki je avtor pred kratkim predaval na Prvi-K Kliniki za male živali v Ljubljani, prispevek pa je pregledal Vice Zaninović, dr.vet.med. iz Prve-K.

UVOD

Parazitske bolezni psov in mačk zavzemajo zelo pomembno področje v patologiji navedenih živali, nekatere od teh bolezni so tudi zoonoze. Parazitske bolezni psov in mačk povzročajo protozoji, helminti in artropode. Endoparaziti so praviloma trajni zajedalci.

Zajedalci se lahko razmnožujejo neposredno, brez vmesnega gostitelja, lahko pa v svoj razvojni krog vključijo enega ali več vmesnih gostiteljev. Vzorce blata je najbolje pregledati takoj po odvzemu. Če nimamo te možnosti je najbolje hraniti blato v hladilniku (ne v zmrzovalniku, saj lahko ta uniči nekatera jajčeca). Za dokaz (determinacijo) nekaterih parazitov je potrebno vzorce blata zbirati tudi tri dni zapored (pražival Giardia), zaradi sporadičnega izločanja parazitov iz organizma.

I. Toxocara canis

Slika 1. Toxocara canis (5) Razred: Nematoda (valjasti črvi)
Lokacija: Tanko črevo

Infekcija T. canis je značilna pri mladičih. Inficirani mladiči ne pridobivajo na telesni teži, imajo redko dlako ter značilen 'napihnjen abdomen'.
Mladiči z obilno infekcijo, lahko T. canis izbruhajo pri starosti 4-6 mesecev; takrat so črvi veliki in običajno živi. Obilne infekcije s Toxocaro lahko povzročijo respiratorne znake (hepato-trahealna migracija).
Infekcija z odraslimi črvi pri odraslih psih lahko poteka asimptomatsko.
Prepatentna doba (obdobje od vnosa inficiranega jajčeca v organizem gostitelja do razvoja odrasle gliste): Prepatentna doba T. canis variira in sicer od 2 – 4 tedne. Mladiči, kateri so bili inficirani že v maternici začnejo širiti bolezen komaj pri treh tednih starosti.
Diagnoza: Ugotavlja se s koprološko preiskavo – najprimernejša metoda je diagnostična metoda flotacije.
Pomembnost: T. canis je zelo ploden črv; samica lahko proizvede približno 84.700 jajčec na dan.
Večina mladičev se že rodi s T. canis, katero pa lahko kontroliramo z rednim dajanjem antihelmintikov.
Zdravljenje: Benzimidazoli (fenbendazol in mebendazol). Nekateri antihelmintiki delujejo na larvalne in juvenilne oblike, vendar jih noben iz organizma ne more popolnoma odstraniti (3).

Slika 2. Povečana mezenterialna bezgavka pri okužbi (Šimundič M., Faraguna S., PRVA-K, Klinika za male živali d.o.o.) Enostaven režim pri odpravljanju T. canis pri mladičih je:

a) vse pasje mladiče tretirati pri dveh tednih starosti, nato ponoviti čez 2 – 3 tedna, da se prepreči prenatalna okužba (3). Priporoča se, da doječe samice tretiramo istočasno kot njihove mladiče,

b) naslednja doza pri dveh mesecih (3). Nato živali tretirati s tabletami na tri mesece do konca življenja (3).

Dokazano je bilo, da se z aplikacijo najvišje dnevne doze fenbendazola breji živali tri tedne prepartum in 2 dni postpartum, eliminira transmamarna in prenatalna okužba mladičev (1).

Preventiva:
Preventiva kontaminacije okolja z jajčeci T. canis je odvisna od:

spodbujanja primerne dehelmintizacije,
primernega odstranjevanja fecesa.

Preventiva kontaminacije človeka z jajčeci T. canis je odvisna od:

higiene,
primerne in redne dehelmintizacije živali in
edukacije, še posebej lastnikov psov.

II. Toxocara cati

Slika 3. T. cati v tankem črevesju (5) Razred: Nematoda (valjasti črvi)
Težka okužba s T. cati pri mladičih lahko povzroči pnevmonijo ali tudi smrt živali.

Mladiči se najpogosteje okužijo transmamarno. Ko se pokažejo prvi klinični znaki okužbe, so mladiči že stari nekoliko tednov.
Klinična slika ista kot pri infekciji s T. canis (bruhanje, anemija, kaheksija, sluzasto blato, napihnjen abdomen…)
Starejše mačke so lahko okužene s T. cati ampak ne kažejo nobenih kliničnih znakov. Včasih se v blatu lahko vidijo odrivki glist ali pa živali gliste izbruhajo.
Diferencialna diagnoza: T. cati je najbolj razširjeni gastrointestinalni nematod, ki parazitira pri mačkah. Ko okužba postane očitna, bodo koprološke preiskave potrdile okužbo.
Prepatentna doba: Prepatentna doba traja približno 8 tednov.
Diagnoza: Koprološka preiskava. Jajčeca so identična kot pri okužbi s T. canis.
Zdravljenje: Benzimidazoli kot pri zdravljenju T. canis (2). Priporoča se Selamectin kot spot on, v enkratnem odmerku, pozneje se nadaljuje z Zantel tabletami (1). Mebendazol, piperazin in pyrantel delujejo proti odraslim nematodam (3).

III. Toxascaris leonina

Slika 4. Toxascaris leonina; jajčece. Granulirana vsebina v sredini. (5) Razred: Nematoda (valjasti črvi)

Prepatentna doba pri mačkah je 12 tednov in približno 8 tednov pri psih.
Infekcije s Toxascaris leonina so bolj redkeje kot infekcije s T. canis in T. cati, močnejše invazije pa lahko povzročijo vnetje črevesja in kaheksijo.
Psi in mačke načeloma tolerirajo rahlo okužbo s Toxascaris leonina brez kliničnih znakov.
Infekcija pri mačkah se pojavi sporadično.
Nekateri znanstveniki trdijo, da je Toxascaris leonina zoonoza.
Diagnoza: Koprološka preiskava, če žival gliste še ni izbruhala.
Zdravljenje: Pri samem zdravljenju je pomembna higiena prostorov v katerih živali bivajo (7). Priporoča se Selamectin kot spot on, v enkratnem odmerku, pozneje se nadaljuje z Zantel tabletami (1). Mebendazol, piperazin in pyrantel delujejo proti odraslim nematodam (3).

IV. Ancylostoma caninum

Slika 5. Krvava sluz iz črevesja inficirane živali. (5) Razred: Nematoda

Samičke izločajo jajčeca ''strongiloidne oblike.''
Infekcija A. caninum je zelo pogosta pri pasjih mladičih, saj se infekcija največkrat prenaša laktogeno.
Simptomi so različni: melena, dehidracija, slabo pridobivajo na telesni teži. V črevesju se parazit prehranjuje s krvjo in zato največkrat pride do anemije. Možen je tudi dermatitis in pruritus na področju na katerih so larve prišle v kontakt z živaljo.
Prepatentna doba: Prvi očitni znaki okužbe z A. caninum postanejo vidni pri treh tednih. Mladiči, inficirani preko materinega mleka, lahko sproščajo jajčeca v okolico že 10. dan po rojstvu.
Ličinke tega parazita v okolju ne preživijo dolgo, le približno 6 mesecev.
Slika 6. Bleda sluznica povezana z infekcijo A. caninum. (5) Diagnoza: A. caninum proizvaja tanko-celična jajčeca, ki v sebi vsebujejo blastomere. Za diagnostiko je primerna diagnostična metoda flotacije. Žal A. caninum prične s sesanjem gostiteljeve krvi še preden začne s produkcijo jajčec. Pri pasjih mladičih, inficiranih prek materinega mleka, se lahko pojavi akutna anemija in celo smrt, preden se jajčeca začnejo izločati v blatu.
Zdravljenje: Za pse so učinkoviti mebendazol, fenbendazol ali Pyrantel pamoat. Priporoča se dajanje vitamina B12, elektrolitov ter visoko-proteinsko dieto; pri zelo anemičnih mladičih tudi transfuzija (3).
Preventiva: Mladiči morajo biti redno dehelmintizirani; pri psu je s terapijo potrebno začeti pri dveh tednih, pri mačkah pa pri treh tednih. Dehelmintizacijo ponavljati na 14 dni, dokler mladiči ne dosežejo starosti 8 tednov. Nato do 7. meseca 1x mesečno, po 7. mesecu starosti pa na 3 mesece do konca življenja. Takojšnje odstranjevanje fecesa iz okolja bo zmanjšalo okužbo s paraziti.

V. Uncinaria stenocephala

Razred: Nematoda
Lokacija: Tanko črevo psa in mačke

V črevesju se prehranjuje s tkivom in ne s krvjo, tako da lahko povzroči enteritis in drisko, nikoli pa anemije.
Diferencialna diagnoza: Jajčeca so zelo podobna tistim, ki jih izloča A. caninum, jajčeca U. Stenocephala so le nekoliko večja in vsebujejo približno 4-6 blastomer.
Diagnoza: Koprološka preiskava.
Preventiva: Kot preventiva je pomembno, da so prostori v katerih bivajo živali, čim bolj suhi.
Zdravljenje: Zelo učinkoviti so preparati benzimidazola (npr. mebendazol), piperazin, Milbemycin in Pyrantel pamoat (3).

VI. Trichuris vulpis

Slika 7. T.vulpis; jajčece oblike limone (x100).(Faraguna S., PRVA-K, Klinika za male živali d.o.o.) Razred: Nematoda
Red: Enoplida

Večina infekcij s T. vulpis je asimptomatskih ali subkliničnih.
Posamezne infekcije se lahko pokažejo v obliki kolitisa, katerega spremlja pogosto krvava diareja.
Možna je še dehidracija, anemija, izguba telesne teže.
Prepatentna doba: Obdobje od zaužitja embrioniranih jajčec do prvega pojava jajčec v blatu traja 74 do 90 dni. Jajčeca se lahko zadržijo v okolju nekoliko let.
Diagnoza: Infekcijo T. vulpis dokažemo z anamnezo, s kliničnimi znaki in s prisotnostjo specifičnih jajčec v blatu.
Kontrola in preventiva: Preventiva zahteva izogibanje izpostavljanja živali embrioniranim jajčecem v okolju.

preventivna kontrola blata (2-3x letno).
Terapija živali z zdravili.

Zdravljenje: Zdravljenje v enkratnem odmerku: Drontal Plus (Febantel [25mg/kg], Pyrantel pamoat [5mg/kg] in Praziquantel [5mg/kg]. Zdravljenje tri dni zapored: Panacur (Fenbendazol [50mg/kg] tri dni zapored).

VII. Strongyloides stercoralis oz. S.canis

Slika 8. Jajčeca strongiloidne oblike. (5) Razred: Nematoda
Red: Rhabditida

Okužba s tem parazitom je najpogosteje asimptomatska, vendar pa pri močnejših invazijah, še posebej pri mladičih, lahko pride tudi do hemoragičnega vnetja črevesja, anemije, driske in smrti živali.
S. stercoralis je eden od najmanjših parazitskih nematod.
Diagnoza: Pri živi živali se dokazujejo ličinke 1.stopnje v blatu in sicer s flotacijsko diagnostično metodo in z metodo po McMasteru.
Slika 9. Strongyloides spp. najden v tankem črevesju psa. (5) Značilnosti: Bolezen je zoonoza. Bolezen pri človeku povzroča različne oblike bolezni: penetracija skozi kožo lahko povzroči srbenje in dermatitis. Migracija v lumnu tankega črevesja lahko povzroči kronični črevesni sindrom (simptomi: diareja, bolečina v področju epigastrija, oseba je velikokrat napihnjena ter izgublja na telesni teži).
Zdravljenje: Najbolj učinkovit Ivermektin [0,2mg/kg] (3) → pri pasmah Collie, Bobtail zaradi preobčutljivosti bolje uporabiti febendazol v dozi [10 – 20mg/kg] per os tri dni zapored (3). Paziti je treba na mutacijo gena MDR1 pri nekaterih pasmah!!!!

VIII. Dipylidium caninum

Slika 10. D. Caninum. Viden segment na dlaki inficiranega psa. (5) Razred: Cestoda
Lokacija: Tanko črevo psov in mačk

Psi in mačke začnejo izločati proglotide približno 2 – 3 tedne po okužbi.
Trakulja je lahko dolga do 50 cm.
Psi lahko tolerirajo blago okužbo D. caninum brez kliničnih znakov, pri močnejši okužbi pa lahko pride do kaheksije in srbenja na področju okoli anusa. Psi se začnejo ''drsati'' z zadnjico po tleh.
Pomembnost: Uporabljati zaščitna sredstva proti bolham in pršicam, da bi se zmanjšala okužba z D. caninum. Človek se lahko okuži s povzročiteljem, če slučajno zaužije inficirano bolho.
Slika 11. D. Caninum. Jajčeca s segmenti. (5) Diagnoza: Uporabljata se dve metodi in sicer metoda po McMasteru in flotacijska diagnostična metoda.
Pozorni moramo biti pri mikroskopiranju, saj lahko zamenjamo D. caninum za Taenia spp. Razlika med njima je v rostelumu na glavici parazita (nos na katerem so pripete kljukice). Vsaki segment ima dve genitalni odprtini. Odprtini se nahajata ob strani.
Zdravljenje: Praziquantel in Epsiprantel najbolje zdravita (3). Praziquantel v dozi [5mg/kg] per os ali s/c (1).

Slika 12. D. caninum in situ. Tanko črevo. (5)

IX. Taenia spp.

Razred: Cestoda
Lokacija: Tanko črevo psov, mačk in različnih divjih karnivorjev

Teniozo psa povzročajo velike ciklofilidne trakulje in sicer: Taenia hydatigena, T. pisiformis, T. ovis, T. cervi, T. multiceps in T. serialis. Navedene živijo v tankem črevesju psa. Prenašajo jih rastlinojedi.
Na prednjem delu imajo glavico (scolex) z dvema paroma kljukic za katerima se nadaljuje tanek vrat.
Jajčeca vseh vrst so popolnoma enaka.
Znotraj jajčeca se nahajajo tri kljukice (embrij ali onkosfera). Iz jajčec se že v organizmu razvijejo ličinke v obliki cisticerkusa ali cenerusa.
Edino T. taeniaeformis lahko povzroči okužbo pri mačkah.
Prepatentna doba: Približno 2 meseca.
Odrasle trakulje načeloma ne povzročajo težjih simptomov.
Diagnoza: Teniozo diagnosticiramo z iskanjem jajčec v blatu. Lahko se uporabi tudi 'tape metoda' s perianalne regije. Samolepilni trak zalepimo na predmetno stekelce ter pod mikroskopom iščemo jajčeca tenij.
Zdravljenje: Praziquantel in Epsiprantel okužbo najbolje zdravita (3). Praziquantel v dozi [5mg/kg] per os ali s/c (1).

X. Echinococcus spp.

Slika 13. E. granulosus. Jajčeca. (5) Razred: Cestoda
Lokacija: Tanko črevo

Okuženi psi v pravilu ne izražajo nobenih simptomov, čeprav se včasih lahko opažajo paralize in pareze pri mlajših kužkih.
Pri človeku lahko okužba z ehinokoknimi cistami povzroči zelo hude simptome, odvisno od velikosti in lokacije cist, katere se najpogosteje naselijo v jetrih in pljučih. Infekcija je najbolj pogosta pri otrocih.
Jajčeca so zelo odporna ter lahko v mrzlem in vlažnem okolju preživijo skoraj leto dni.
Slika 14. Odrasel E. granulosus. (5) Diagnoza: Koprološka preiskava, ki pa ni stoodstotno zanesljiva, saj se jajčeca ne izločajo enakomerno. Nekateri strokovnjaki svetujejo, da se živali aplicira Arekolin [2mg/kg] (izvaja se v ZDA in Kanadi), kar povzroči evakuacijo črevesnega materiala.
Moramo se zavedati, da so jajčeca te trakulje nevarna za človeka in so zelo odporna na dezinficiense, zato se svetuje, da se vzorec z blatom pred samo preiskavo za 10 minut potopit v vročo vodo.
Zdravljenje: Praziquantel in Epsiprantel najbolje zdravita (3). Praziquantel v dozi [5mg/kg] per os ali s/c (1).

XI. Isospora canis

Slika 15. Tipična diareja pri psu. (5) Razred: Protozoa

Izosporoza ali cistoizosporoza psa je črevesna bolezen, povzročena s kokcidijami Isospora canis, I. ohioensis in I. burrowsi.
Kokcidije lahko povzročijo drisko, kaheksijo, dehidracijo in (redko) hemoragijo.
Včasih so živali tudi depresivne, anoreksične in bruhajo.
Psi in mačke lahko širijo oociste z blatom, kljub temu pa ne kažejo kliničnih znakov.
Invazijska oblika je sporulirana oocista.
Klinično kokcidiozo lahko povzroči stres živali, pogosto prevoz iz trgovine z živalmi do novih lastnikov ipd.
Mlajše živali prej zbolijo za izosporozo kot starejše živali.
Oociste sporulirajo pri ugodnih temperaturnih razmerah in pri zadostni vlagi, potreben pa je tudi kisik.
Patognomoničen znak pri izosporozi je mehko in vodeno blato.
Klinične znake izosporoze bodo povzročile samo nekatere vrste in sicer pri psih I. canis, I. ohioensis in I. burrowsi ter I. felis in I. rivolta pri mačkah.
Kljub zdravljenju kokcidioze lahko diareja pri pacientu traja še tedne, preden se ustavi.
Diagnoza: Koprološka preiskava.
Preventiva: Pomembno je, da so bivališča živali čista in suha. Za uničevanje oocist je najbolje uporabiti vodno paro. Oociste lahko v okolju preživijo nekoliko mesecev, zato je pomembno redno odstranjevanje blata iz okolja.
Zdravljenje: Kokcidiostatiki. Sulfadiazin v kombinaciji s Trimetoprimom v dozi [15mg/kg] per os 2x/dan pet dni zapored (3). Uporablja se tudi kombinacija Toltazuril/emodepsid v dozi od [9mg/0.45mg /kg] per os (8). Toltazuril v nekaterih evropskih državah ni registriran (8). Emodepsin je sestavina Profenderja (9).

Slika 16. Nesporulirana oocista Isospora spp. (5)
Slika 17. Sporulirana oocista Isospora spp. (5)

XII. Neospora caninum, syn. Histoplasma gondii

Slika 18. N. caninum. Oocista. (5) Razred: Protozoa

Cistotvorna kokcidija N. caninum je sorodna Toxoplasmi gondii, ker so oociste, ki jih izločajo, zelo podobne.
Odkrili so jo komaj pred 15 leti.
Sporulirajo podobno kot ciste Isospore tako, da v vsaki oocisti nastaneta dve sporocisti in štirje sporozoiti.
Prepatentna doba: PD po oralni infekciji sporuliranih oocist je 8 – 13 dni, čas sporulacije pa tri dni.
Diagnoza: Tkivo za patohistološko preiskavo post mortem, kri za serološko preiskavo (več kot 10% živali je serološko pozitivnih na N. caninum brez vidnih simptomov), blato za koprološko preiskavo (iščemo oociste).
Zdravljenje: Zdravljenje je učinkovito v zgodnjih fazah bolezni, preden se začnejo mišične kontrakcije (atrofija) (8). Uporablja se Clindamycin v dozi od [20mg/kg] 2x/dan 30 – 60 dni (8). Za najbolj učinkovito se je pokazala kombinacija Sulfadiazin + Trimetoprim v dozi [12,5 + 2,5mg/kg] per os 2x/dan 4 – 8 tednov (Dubey et Lindsay, 1996).

Slika 19. Pes mladič z neosporozo. (5) Simptomi:

Klinične znake neosporoze večkrat vidimo pri mladičih, ki so se okužili transplacentarno.

pareza zadnjih okončin (patognomoničen znak),
mišična atrofija,
hiperestezija (preobčutljivost),
bolečina,
pojav paralize.

Pri odraslih kužkih se lahko pojavita še nenormalno obnašanje in slepota.

XIII. Cryptosporidium spp.

Razred: Protozoa
Lokacija: Tanko črevo psov in mačk

Nekatere osnovne morfološke in biološke značilnosti predstavnikov iz rodu Cryptosporidium so zelo podobne Eimeriam in Izosporam.
V zadnjem času zajedavca povezujejo s pojavom prebavnih motenj pri vseh sesnih živalih, tudi pri človeku.
Slika 20. Cryptosporidium parvum oociste. Barvanje po ZN. (5) Oociste Cryptosporidium sporulirajo v prebavilih gostitelja. Poročajo o dveh oblikah oocist.
Ugotovljeno je, da zajedavci povzročajo spremembe na sluznici ileuma, zato prihaja do sprememb v izločanju prebavnih encimov.
V kliničnem pogledu se bolezen zaznava kot anoreksija, prebavne motnje in slab prirast.
Patognomoničen znak je tekoče in bledo blato. Povečana frekvenca defekacije. Pasji in mačji mladiči lahko postanejo depresivni.
C. parvum in C. canis parazitirajo pri psu, C. felis in C. parvum pa pri mački.
Okužba je lahko zoonotska, tako da se mora z blatom ravnati previdno.
Mačke, ki so FELV/FIV pozitivne se okužijo prej kot zdrave živali.
Slika 21. Cryptosporidium spp. sporulirane oociste. (5) Diagnoza: Oociste ugotavljamo v brisih iztrebkov, ki smo jih obarvali po Ziehl-Nielsenu. Sporozoiti se pokažejo kot dobro izražena rdeča zrnca. Uporablja se tudi metoda flotacije.
Zdravljenje: Zdravljenje ni znano. Svetuje se podporna terapija (3) ter spazmolitična zdravila (8) zaradi krčev.
Preventiva: Higiena, dezinfekcija prostorov ter pobiranje iztrebkov iz okolice. 6% hydrogen peroxid zelo hitro uniči ciste v okolici.

XIV. Isospora felis

Razred: Protozoa
Lokacija: Tanko črevo, cekum in kolon

Izosporoza ali cistoizosporoza mačke je črevesna bolezen, ki jo povzročata kokcidiji Isospora felis in I. rivolta.
Mačje vrste so specifične samo za mačko in se ne morejo prenesti na psa.
Okužba s temi kokcidijami je pogostejša pri mlajših mačkah kot pri odraslih.
Rahla invadiranost je brez kliničnih simptomov, pri večji okužbi pa se pojavi driska, ki je lahko tudi krvava, hujšanje pa tudi smrt živali. Primarna invazija pusti imuniteto za reinvazijo.
Sporulirane oociste imajo dve ovalni sporocisti v katerih so štirje sporozoiti.
Prepatentna doba: PD pri okužbi z I. felis je 6 – 8 dni, pri I. rivolta pa 5 – 7 dni.
Diagnoza: Metoda flotacije (iščemo oociste). Biti moramo pozorni, ker je možna hitra zmotna zamenjava za jajčeca parazita T. gondii. Oociste T. gondii so veliko manjše.
Zdravljenje: Uporabljamo kokcidiostatike. Sulfadiazin v kombinaciji s Trimetoprimom 2x/dan v dozi od [15mg/kg] per os šest dni zapored (3).

XV. Giardia duodenalis, syn. G. intestinalis, G. lamblia, G. canis, G. cati, Lamblia lamblia, ipd.

Slika 22. Giardia trofozoit. (3) Razred: Protozoa
Lokacija. Tanko črevo pri večini živali in pri človeku. Pogosta pri psu in ovci.

Prenos bolezni: Pogosto z onesnaženo vodo, ki vsebuje ciste povzročitelja. Trofozoite lahko najdemo v driskavih iztrebkih in težje v izoblikovanih, kjer so pogosteje vidne cistične oblike. Ciste so invazivna oblika in niso gibljive. Klinična znamenja, če so izražena, se začnejo dva tedna po per oralnem vnosu cist.
Feces okužen z Giardijo lahko ima specifičen gnusen vonj.
Simptomi: izguba na telesni teži, mukozna diareja, živali gredo pogosto na blato.
Parazit lahko preide na človeka, zato bolezen štejemo pod zoonoze.
Slika 23. Giardia spp. Vidne ciste. (5) Določen primeri bodo v sklopu zdravljenja zahtevali tekočinsko terapijo zaradi dehidracije.
Diareja je lahko dolgotrajna, lahko pa se ustavi za nekoliko dni ter se nato spet pojavi.
Prepatentna doba: Ciste se začnejo izločati z blatom 5 – 7 dni po okužbi. Reinfekcija po ozdravitvi je možna. Ciste lahko v okolju preživijo tudi več mesecev, še posebej v mrzli vodi.

Zbiranje vzorca za preiskavo:

Najbolj optimalni odvzem vzorca fecesa za pregled na Giarda je vsak dan, dokler ne naberemo treh vzorcev. Svetuje se vsakodnevno jemanje tri dni zapored. Izločanje cist je v »valovih«, sporadično: število cist narašča, nato pojenja.
Slika 24. Diareja kliničnega primera giardije. (5) Največ psov z Giardio je starih 4-6 mesecev, najbolj driskavi so v starosti okrog treh mesecev. Pri hujši driski se najpogosteje opažajo trofozoiti, če je iztrebek kašast ali skoraj formiran, pa samo ciste. To je logično, saj se trofozoiti zaradi hitrosti pretoka ob hujši driski nimajo časa, da bi se izoblikovali v cisto.
Gre za ponavljajoče se driske, ki se umirijo in pogosto po 4-5 tednih spet ponovijo.

Diagnoza: Giardia se včasih napačno diagnosticira, saj se pogosto zamenja za kvasovke. Za identifikacijo trofozoitov in cist se uporablja več metod in testov: direktna metoda, metoda flotacije s centrifugiranjem, Snap Giardia test (edini dostopen Giardia ELISA test).
Zdravljenje: Metronidazol per os v dozi [12,5 – 22mg/kg] 2x/dan pet dni zapored (1). Efektiven je 67% (2). Druga možnost je fenbendazol v dozi [50mg/kg] per os tri dni zapored (Zajac i sur., 1998). Fenbendazol je efektiven 100% (2). Uporabljamo ga tudi za mačke. Naslednja možnost so tablete, ki vsebujejo febantel/pyrantel/praziquantel v dozah [15mg/kg febantela, 14.4mg/kg pyrantela ter 5mg/kg praziquantela] 1x/dan tri dni zapored (8). Zdravljenje včasih ni takoj uspešno zaradi reinfekcije ali nepopolne odstranitve parazitov iz organizma (8).

Avtor članka: Siniša Faraguna, vet.teh., študent veterinarske medicine

REFERENCE:

Wikerhauser Teodor, Kutičić Viktorija. Parazitske bolesti pasa i mačaka. Školska knjiga. Zagreb, 2006. Sveučilište u Zagrebu. Veterinarski fakultet.
Ramsey K., Ian; Tennant J., Bryn. BSAVA Manual of Canine and Feline Infctious Diseases. 2001 BSAVA.
Taylor A., M.; Coop L., R.; Wall L., R. Veterinary parasitology. 3rd edition. ISBN 978-14-051-1964-1. Blackwell Publishing.
Hendrix M., Charles; Robinson, Ed. Diagnostic Parasitology for Veterinary Technicians. 3rd edition. Mosby.
Fisher, Maggie; McGarry, John. Focus on Small Animal Parasitology. Bayer Animal Health.
Zajac M., Anne; Conboy A., Gary. Veterinary Clinical Parasitology. 7th edition. Blackwell Publishing 2006. Under the auspices of the American Association of Veterinary Parasitologists.
Brglez, Janez. Parazitologija za veterinarje. Helmintologija (cestoidea, nematode, acanthocephala). Univerza v Ljubljani. Veterinarska fakulteta. Ljubljana 1990.
www.esccap.org
http://en.wikipedia.org/wiki/Emodepside