Konji kljubujejo mrazu in vlagi
(27.10.2016) Jesen je v veliki meri že pri nas in s tem se ponovno razvnemajo številne diskusije lastnikov konj glede občutenja mraza njihovih kopitarjev. Pogosto namreč preslikamo svoja lastna občutenja in človeško občutljivost na dež in mraz na štirinožne prijatelje.
Hladnejša obdobja v letu po kronobioloških načelih za konje predstavljajo več ali manj instinktivno, predvsem s krajšanjem dnevne svetlobe vodeno obdobje počitka. Že v kasnejšem poletnem obdobju se živali z menjavo dlake pripravljajo na prihajajoče nižje temperature. Predvsem „zunanje“ pasme oblikujejo dodatno zalogo podkožne maščobe, ki deluje kot izolacijska plast in ščiti telo pred izgubo toplote ob hladnem vremenu.
Tako lahko konja uvrstimo med klimatsko odporne živalske vrste, ki so opremljene z zmogljivimi termoregulacijskimi naravnimi mehanizmi.
Konji, ki živijo z omogočenim gibanjem so tako zadostno zaščiteni s svojim kožuhom, saj ob suhem mrazu in močnem vetru toplotna izolacija dlake in kože dobro deluje. Ob deževnem in vetrovnem vremenu se izgube toplote seveda povečajo in ob padcu temperature se hitro povečajo potrebe po energiji. Sončni žarki lahko v nasprotju kompenzirajo izgube zaradi vetra in vlage.
Izjeme se seveda pojavljajo tam, kjer je človek vplival na naravno življenje konja. V nasprotju s svojimi prosto živečimi vrstniki so udomačeni konji pogosto tudi v zimskem času podvrženi zahtevam po visokih zmogljivostih predvsem, če so trenirani na zunanjih površinah.
V naravi je namreč tako obnašanje dokaj neobičajno, saj se naravno živali gibajo počasi, torej se tudi ne znojijo. Medtem vlaga na dlaki ne predstavlja težave, ko izolirni pas zraka med površino dlake in kožo ostane suh.
Za primer vlage neposredno na površini kože, kakršna je situacija ob znojenju, pa konji nimajo razvitih učinkovitih zaščitnih mehanizmov. Dolga zimska dlaka z izolacijsko sposobnostjo v teh primerih predstavlja celo pomanjkljivost.
Športne konje se zaradi tega striže in pokriva, saj z izgubo zimske dlake izgubijo tudi sposobnost naravne termoregulacije.
Posledično vhlevljeni konji postanejo dovzetnejši za različna infekcijska obolenja. Njihova termoregulacijska sposobnost je manj „trenirana“ in okrnjena zaradi zaščite hleva in pomanjkanja okoljskih dražljajev ob spreminjanju letnih časov.
Dodatno je v zaprtih prostorih pozimi slabše kroženje zraka in tako se pridobljena vlaga na površini konja tam pred popolno osušitvijo zadržuje dalj časa, kar ima seveda ponovno odgovarjajoče posledice za žival.
Anke Klabunde, aid.de
