Konjevo gibanje v naravi in pod jahačem

Konjevo telo deluje kot celota, zato ga je kot takega potrebno razumeti. Za efektivno gibanje je bistveno povezano in harmonično delovanje vseh struktur v telesu. Kosti, tetive, mišice, vsaka ima svojo vlogo pri premikanju. Da je gibanje učinkovito, morajo vse strukture svojo nalogo opravljati dobro.

Če mehanizem nekje odpove, bo to zmotilo  harmonijo gibanja in vplivalo na vse ostale dele telesa.  Da bi lažje ohranjali dolgoročno zdravje konja, moramo razumeti,, kaj se dogaja s konjevim telesom pri gibanju in nošenju jahača.

Konj je v divjini živel precej drugačno življenje kot ga živi kot človekov sopotnik. Ogromni odprti prostori, celodnevno iskanje hrane in občasni beg pred plenilcem, vse to je precej drugačna slika od tiste, ki jo večina konj pozna danes.

Preživetje posameznika je bilo v divjini odvisno od sposobnosti bega, čemur se je konjevo telo skozi tisočletja evolucije odlično prilagodilo. Kot vse živali, ki igrajo vlogo plena, ima tudi konj zelo dobro razvita čutila, hitre reflekse in izjemno sposobnost v kratkem času razviti veliko hitrost.

Energijsko varčno gibanje

Specifična telesna zgradba konju omogoča hitro pospeševanje. Njegovo telo je razmeroma težko, zato je za premikanje potrebno precej energije. Ta problem je konj tekom evolucije rešil z energijsko varčnimi mehanizmi premikanja.

Konjeve noge od karpalnega in tarzalnega sklepa (»kolena«) navzdol niso omišičene in so tako, glede na njegovo telo, tanke in lahke, zaradi česar je za njihovo premikanje potrebno manj energije. Zaradi tega lahko konj noge premika hitreje.

Od »kolena« navzdol tečejo kite oziroma tetive, ki omogočajo izkoriščanje elastične energije. Tetive delujejo kot vzmet. Ko konjeva noga stopi na tla in začne nase prevzemati težo, tetive shranijo energijo in jo nato, ko noga zapusti tla, pretvorijo v gibanje. Tovrstni način premikanja je energijsko zelo učinkovit.

Funkcija zadnjih in sprednjih nog

Konj v naravi približno 60% svoje teže nosi na sprednjih nogah. Zaradi težke glave in vratu center težnosti ni na sredini telesa, temveč se nahaja veliko bližje sprednjim kot zadnjim nogam (nekoliko za in nad komolčnim sklepom).

Sprednje noge so manj omišičene in opravljajo nosilno funkcijo. Močnejše zadnje noge imajo pogonsko moč, so torej motor konja. Velike mišice zadnjih nog omogočajo hiter pobeg pred morebitnim plenilcem.

Sistem sprednje noge-nosilnost, zadnje noge-pogon deluje, dokler konjevo telo ni obremenjeno bolj, kot je v naravi. Vsi se zavedamo, da konj ni na svetu z namenom, da bi na njem sedel človek. Zaradi njegovih specifičnih anatomskih lastnosti je sicer sposoben nositi dodatno težo brez hujših posledic, vendar le pod pogojem, da svojo držo in gibanje prilagodi dodatni obremenitvi.

V divjini konj svojih dni ne preživlja tako, da dlje časa skače čez podrta drevesa in druge ovire ali da poskuša v najkrajšem času prepotovati določeno razdaljo. Kot vse druge živali, tudi konj v naravi ohranja energijo, zato se po navadi ne giblje hitreje, kot je potrebno.

Tako se konj večino dneva pase in se premika počasi, v koraku ali kasu, hitrejši tempo pa ubere le, če to zahtevajo okoliščine. Konj pod jahačem torej ni bolj obremenjen le zaradi dodatne teže, temveč tudi zaradi dodatnih jahačevih zahtev. Tovrstnim dodatnim obremenitvam konjeva »osnovna nastavitev« ni kos.

Absorpcija sil

Ob gibanju na konjevo telo delujejo različne sile, ki jih absorbirajo temu namenjene strukture. Večino sil absorbirajo kopitni mehanizem, mišice in tetive s svojim vzmetnim delovanjem.

Določen del sil prevzamejo tudi sklepi. Različna tkiva so zaradi svoje sestave absorpciji sil prilagojena različno dobro. Mišice so zelo dobro prekrvavljene in imajo zaradi tega izjemno sposobnost regeneracije. V odgovor na sile, ki delujejo nanje, se mišice ojačajo. Z delom torej svojo sposobnost absorpcije sil povečajo.

Tetive so strukture, ki mišice pritrjujejo na kost, so torej sestavni del mišice, vendar pa imajo precej drugačno zgradbo in so tudi slabše prekrvavljene, kar pomeni nekoliko slabšo sposobnost regeneracije. Tudi tetive se s treningom ojačajo.

Sklepi se v mnogih pogledih močno razlikujejo od mišic in tetiv. Gladko delovanje sklepa omogoča sklepni hrustanec, ki obdaja konca obeh (ali več) kosti, ki se stikata v sklepu.

Gre za tkivo, ki nima lastnih krvnih in limfnih žil. Hranilnih snovi torej ne dobiva neposredno, temveč posredno preko drugih struktur v sklepu (sinovialna tekočina in perihondrij).

Zaradi tega je sposobnost regeneracije sklepnega hrustanca zanemarljiva v primerjavi s sposobnostjo mišic in tetiv.

Sklep se pri povečanih obremenitvah obrablja in ko obraba preseže določeno točko, nastopijo vsem poznani simptomi. Vnetje, bolečina, togo gibanje – začetni znaki artritisa.

Če torej povzamemo, za absorpcijo sil so najbolj primerne mišice in tetive, sklepe pa je pred pretirano absorpcijo potrebno zavarovati. To je izhodišče na katerega se opiramo pri vprašanju, kako naj se konj giblje pod jahačem.

Struktura zadnjih in sprednjih nog

Sprednje noge se po zgradbi razlikujejo od zadnjih. Če si ogledamo skeletno strukturo konjevih nog, hitro vidimo, da so sprednje noge bolj ravne, imajo manj kotov, zadnje noge pa jih imajo več in so podobne harmoniki.

Bolj kot je noga ravna, več sile bodo absorbirali sklepi. Da si ta koncept lažje predstavljamo, ga preizkusimo. Poskusimo narediti nekaj korakov s popolnoma stegnjenimi nogami, s čim manj upogibanja sklepov.

Občutek je trd, neprijeten in vsak korak čutimo po celem telesu. Naredimo še obratno. Naredimo nekaj korakov in pri hoji sklepe močno upogibamo.

Vidimo, da je gibanje mehkejše in da večino sile absorbirajo mišice. Če torej želimo za absorpcijo uporabljati mišice, potrebujemo upogibanje, potrebujemo kote.

Avtor fotografije: Alen Bubanja

Prenos teže na zadnje noge

Skeletna struktura in močne mišice zadnjim nogam omogočajo, da lažje prenesejo večje obremenitve. Ko torej od konja zahtevamo več kot njegovo naravno okolje, je smiselno, da konj težo prenese na zadnje noge, sprednji del pa razbremeni. Tako so sklepi manj na udaru, mišice pa lahko dobro opravljajo svojo funkcijo.

Prenos teže na zadnje noge konjem ni neznan. Poglejmo si na primer žrebca, ki se postavlja pred kobilami ali pa dva tekmeca, ki merita moči. Teža je v takih situacijah na zadnjih nogah, da se konj po potrebi lahko vzpne na zadnje noge in pokaže svojo moč.

Prav to je namreč potrebno za prenos teže, moč. Konjem ni lahko spremeniti načina gibanja in dlje časa vztrajati v fizično zahtevnem položaju.

Zato je potrebno konjeve mišice sistematično razvijati in krepiti, da lahko zadnje noge bolj aktivno uporablja in na njih nosi večino teže pri gibanju.

K razbremenjenim sprednjim in aktivnim zadnjim nogam, k zbranosti, teži vsak dober jahač in trener. Kako konj pravzaprav prenese težo na zadnje noge, katere mišice so pri tem aktivne in kaj se dogaja s skeletom, si bomo pogledali v naslednjem prispevku, kjer se bomo osredotočili na vprašanje, kaj je zbranost.

Avtorica fotografije: Anja Beran

Če na kratko povzamemo

Katja Porenta EEBW

Katja je manualna terapevtka za konje, ki pomaga konjem z gibalnimi težavami in konjem v postopku rehabilitacije po poškodbi.

Njena strast je poleg tega tudi izobraževanje jahačev in lastnikov konj, zato redno organizira predavanja in delavnice na temo zdravja konj. Za dodatne informacije je na voljo na 031 572 770, lahko pa jo poiščete tudi na Facebooku – Equine Bodywork Katja Porenta.