Dodatki h krmi lahko preprečijo ostre robove na konjskem zobovju

Inovativen proizvod podpira naravno brušenje konjskega zobovja na podoben način kot pri divjih predstavnikih. Naravna, nežna in enakomerna obraba zob zaradi intenzivnejšega žvečenja bi lahko omogočila manj intenzivno brušenje zobne sklenine veterinarja ob korigiranju.

Divji konji se pasejo okoli 16 ur na dan in ob tem naredijo približno 40.000 žvekalnih gibov. Zobovje stepskih živali je ob tem podvrženo vrsti silikatni travi in deloma tudi pesku. Zaradi visokih vsebnosti silikatov v travi je za zobovje paša močan mehanski izziv. Ker pa zobje konja neprestano rastejo, se obraba uravnovesi z rastjo.

V zadnjih desetletjih so se za konja življenjsko okolje in način prehranjevanja močno spremenili. Hlevski konji občutno manj žvečijo, saj jedo navadno sočno travo, mehko seno, silažo ali celo močna krmila.

Ker trava, bogata s hranilnimi snovmi, uporabljana za krmljenje konj vsebuje občutno manj silikatov, je posledično tudi obraba zobovja močno zmanjšana. Prav tako v primeru hranjenja z mehko krmo žvečenju niso izpostavljene celotne zobne površine, posledično se zobje obrabljajo v manjši meri in bolj neenakomerno.

Fizik  Maximilian Eichberger je dobil idejo, da bi s pomočjo inovativnih dodatkov krmi podprl naravno obrabo zobovja. Tako bi se podobno kot pri divjih predstavnikih zobje obrabljali enakomerneje na naraven način. Zob konja vsako leto zraste za 2 do 3 milimetre.

Ob neenakomerni obrabi se predvsem na kočnikih oblikujejo ostri robovi in konice. Dodatki krmi, ki vsebujejo drobne abrazivne delce, bi lahko pomagali k bolj intenzivnemu žvečenju in posledično bolj enakomerni obremenitvi in obrabi zob.

Naravna in enakomerna obraba zaradi žvečenja bi tako zmanjšala potrebo po mehanskem brušenju zob s strani veterinarjev, ki je trenutno več ali manj pri večini konj redna praksa.  Običajno morajo veterinarji konje za poseg sedirati, kar ponovno predstavlja obremenitev za konja in je seveda povezano tudi s povišanjem stroškov posega.

Po brušenju zob se pojavi še dodatna težava. Težko je namreč zagotoviti, da bodo brušeni zobje naprej v dobrem in zadostnem kontaktu s svojimi antagonisti, kar še poviša nevarnost za neenakomerno obrabo.

V primeru manj pogostih pojavov ostrih robov bi se tudi potreba po mehaničnem brušenju zmanjšala. Tudi sam čas izvajanja posega bi se skrajšal, s čimer bi se zmanjšale potrebe po količini uporabljenih sedativov.