Izumrla bahamska orjaška želva – sekvenciran 1000 let star DNK

Dedni zapisi razkrivajo, da je bahamska želva bila bližnja sorodnica galapaške želve in južnoameriške argentinske želve. V članku, ki je bil objavljen v strokovni publikaciji Proceedings of the Royal Society B, so tudi potrdili, da so živali izumrle zaradi človekovega vpliva.   

Pred okoli 1000 leti so bili Bahami še dom orjaških želv vrste Chelonoidis alburyorum, kar pa se je spremenilo kmalu po človekovi naselitvi otokov. Danes obstajajo le še fosilni ostanki teh, okoli pol metra velikih želv.

Strokovnjaki so najprej pregledali deni material Bahamske želve in tako potrdili, da je pred 850 leti izumrla žival bila bližnja sorodnica galapaških in argentinskih želv. Rezultati raziskave pa presenetljivo dokazujejo, da naslednji sorodniki teh južnoameriških kopenskih želv živijo v Afriki.

Preiskovana skupina želv se je v preteklosti tako očitno morala, najverjetneje z naplavinami, pogosto seliti preko oceanov ter se je tako selila iz Afrike v Južno Ameriko in iz nje na galapaške in bahamske otoke.   

Z visoko specializiranimi laboratorijskimi metodami je mednarodna ekipa najprej pridobila genetske informacije iz skoraj popolnega mitohondrijskega genoma, ki so ga pridobili iz 1000 let stare kosti sprednje okončine orjaške želve ter ga nato primerjali z danes živečimi sorodnimi vrstami.

Pridobitev vzorca je bila možna zaradi odlične ohranjenosti želvine kosti, kar za tropsko podnebje ni ravno običajno.

Preiskovani fosili so namreč izvirali iz tako imenovanih »modrih lukenj«, ki so z morsko vodo napolnjene kraške luknje, ki očitno omogočajo dobro konzervacijo DNK. Z najdbo takih lokacij so omogočene tudi prihodnje raziskave genetskega materiala tropskih izumrlih vrst.

Orjaške želve so na Bahamih izginile v le nekaj letih po naselitvi ljudi, še preden je Kolumbus odkril Ameriko. Sodelujoč raziskovalec, prof. Uwe Fritz pojasnjuje: »Splošni vzorec je, da so na Bahamih in Antilih velike živalske vrste izumirale kmalu po prihodu človeka.

To kaže na dejstvo, da človek že od nekdaj ni živel v sožitju z naravo, temveč je prehranske vire zmeraj pretirano izkoriščal in s tem spreminjal življenjsko okolje.

Dandanes se ta proces v primerjavi s preteklostjo odvija v zastrašujočem tempu, zaradi česar se izumiranje živalskih vrst in siromašenje okolja širi že v nevarne dimenzije.«

V vsakem primeru bodo v prihodnje genetski materiali, ki se ohranijo v modrih luknjah pomagali k boljšemu razumevanju vrst, ki smo jih že davno za zmeraj izgubili in živalskih skupnosti, bi se brez prihoda ljudi tam lahko razvijale.