Hitridiomikoza je dosegla Madagaskar

Ob tem se predvideva, da se na otoku nahaja še okoli 200 vrst žab, ki do sedaj niso bile opisane. Mednarodna skupina raziskovalcev je tako predložila plan nujnih ukrepov. V plan sočasno z monitoriranjem širjenja povzročiteljev predvideva tudi postavitev vzrejališč za dvoživke in razvoj probiotičnih terapij, kar so strokovnjaki zapisali v strokovni reviji Scientific Reports, ki je publikacija odprtega tipa za zaščito okolja.

Celotna skupina dvoživk je trenutno v nevarnosti zaradi svetovne pandemije, ki povzroča njihove hitre pogine. Kljub dejstvu, da je izguba življenjskega prostora, ki jo povzroča človek. Še zmeraj najpomembnejša grožnja za populacije dvoživk pa zaščita življenjskega prostora med tem ne predstavlja več garancije za njihovo preživetje.

Vnešene infekcijske bolezni so dandanes dokazane tudi že v najbolj odmaknjenih biotopih. Najbolj uničujoča trenutno poznana bolezen dvoživk je tako imenovana hitridiomikoza, ki jo povzroča smrtonosna gliva Batrachochytrium dendrobatidis. Gliva prizadene kožo, ki je dvoživkam posebej pomemben organ, saj dihajo tudi preko nje. Zaradi njene poškodbe je izginilo že kar nekaj vrst, predvsem iz srednje Amerike, kjer je število kar dveh tretjin vrst žab iz rodu Atelopus že drastično upadlo na vseh svojih življenjskih območjih.  B. Dendrobatidis je bil dokazan že pri več kot 500 vrstah dvoživk, od katerih so se populacije dvestotih že močno zmanjšale. Iz tega razloga je povzročitelj po vsem svetu razglašen kot eden največjih nevarnosti za ohranitev raznolikosti živalskih vrst.

Miguel Vences / TU Braunschweig

Do sedaj so nekateri otoki, kot je Madagaskar veljali za neprizadete. Pri zadnjih pregledih med letoma 2005 in 2010 namreč tukaj povzročitelj ni bil dokazan. Ocena najaktualnejših testiranj pa je sedaj pokazala, da povzročitelj ogroža tudi madagaskarske dvoživke. Novice so izjemno žalostne, saj je ogrožen tudi otok, ki ga naseljuje ogromno posebnih vrst dvoživk. Tukaj namreč živi več sto vrst, ob tem pa je zaskrbljujoče predvsem še, da je povzročitelj prisoten tudi na tako odmaknjenem otoku, kar pomeni, da se lahko in se bo razširil povsod.

Za aktualno študijo je ekipa raziskovalcev od leta 2005 zbrala vzorce z več kot 4000 dvoživk iz 50 lokacij po Madagaskarju. Štirje vzorci žab Mantidactylus sp. iz leta 2010 in vzorec žabe Ptychadena mascareniensis iz leta 2011 so bili pozitivni. V letih 2013 in 2014 je povzročitelj že bil registriran v štirih različnih regijah otoka. Član strokovne ekipe, prof. dr. Miguel Vences pove: „Gliva je bila dokazana pri vseh štirih družinah avtohtonih madagaskarskih žab, kar kaže na povzročiteljev potencial za infekcijo ekološko raznolikih vrst. Ugotovitev je šokantna!“ Raziskava kaže tudi, da obolevajo predvsem dvoživke iz srednjih in visokih leg, kar sovpada tudi z ugotovitvami z drugih delov sveta, da se pogini zaradi hitridiomikoze pojavljajo predvsem v gorskih področjih.

Kako se je povzročitelj lahko pojavil v izjemno odmaknjenih predelih otoka, za raziskovalce še zmeraj predstavlja uganko. Trenutno upajo, da v teh primerih gre za avtohton, predhodno še neodkrit sev povzročitelja, ki pa je na območju prisoten že dalj časa in ni bil ugotovljen zaradi nezadostnih količin odvzetih vzorcev. V takšnem primeru bi lahko dvoživke, ki naseljujejo Madagaskar, razvile tudi določeno odpornost. Ta pa bi seveda morala biti potrjena z dodatnimi preiskavami. Druga možnost je namreč vnos povzročitelja preko rakov, azijskih žab, ptic selivk ali ljudi.

Na srečo na Madagaskarju zaenkrat še ni prišlo do obsežnih poginov. Prav tako se gliva različno hitro širi, zaradi tega strokovnjaki sklepajo na morebitne različne seve. Prav zaradi tega poudarjajo pomembnost izolacije povzročitelja in genetskih analiz, ki pa zaenkrat še niso bile uspešne. Potrebno bo tudi nadaljevati monitoring na celotnem ozemlju z namenom opazovanja širjenja pojavnosti bolezni. Znanstveniki predlagajo namensko vzrejo ključnih vrst dvoživk v dodatnih vzrejnih postajah, od koder bi v naravo lahko dodatno naseljevali dovolj živali v primerih resnejših izbruhov bolezni in posledičnih poginov.

„Upamo tudi na zatiranje rasti B. Dendrobatidis s pomočjo kožnih bakterij,“ dodaja Miguel Vences, „Te bi lahko v prihodnosti morda služile kor neke vrste probiotična kožna mazila.“ Avtorji nedavno objavljenega članka ob tem poudarjajo tudi, da bi lahko infekcijski potencial zniževala tudi visoka mikrobiološka raznolikost v lokalnih vodah. Z izbruhom hitridiomikoze na Madagaskarju bi lahko po pričevanju organizacije ASA (Amphibian Survival Alliance) lahko postalo ogroženih dodatnih 7 odstotkov vrst dvoživk na svetu. „Izginjanje madagaskarskih dvoživk se ne dotakne le herpetologov in raziskovalcev žab, to bi predstavljajo gromozanske izgube za ves svet,“ pove dr. Franco Andreone, soavtor in član svetovne organizacije za zaščito narave IUCN. V prihajajočih mesecih bodo zaradi novih ugotovitev strokovnjaki v sodelovanju z lokalnimi oblastmi izdelali načrt za nujne primere, ki bo preprečil črni scenarij.

Tilo Arnhold

Publikacija:

Molly C. Bletz, Gonçalo M. Rosa, Franco Andreone , Elodie A. Courtois, Dirk S. Schmeller, Nirhy H. C. Rabibisoa, Falitiana C. E. Rabemananjara, Liliane Raharivololoniaina, Miguel Vences, Ché Weldon, Devin Edmonds, Christopher J. Raxworthy, Reid N. Harris, Matthew C. Fisher, Angelica Crottini (2015): Widespread presence of the pathogenic fungus Batrachochytrium dendrobatidis in wild amphibian communities in Madagascar. Sci. Rep. 5, 8633; DOI:10.1038/srep08633

http://nature.com/articles/doi:10.1038/srep08633

http://dx.doi.org/10.1038/srep08633