Veliki rastlinojedci: sloni, žirafe in drugi, spodbujajo raznolikost ekosistemov

 Sloni v Evropi, orjaški vombati v Avstraliji in zemeljski lenivci v Južni Ameriki - ti veliki rastlinojedi so bili za kopenske ekosisteme značilni več milijonov let. Mnogi so izumrli, ko se je po svetu razširil človek.

Dramatične posledice, ki jih je to imelo na ekosisteme, še niso povsem jasne. V primerjavi s preteklostjo so veliki rastlinojedi postali redki. Danes jih zastopa manj osebkov, mnogim pa grozi izumrtje.

Kljub temu divji veliki rastlinojedi še vedno vplivajo na ekosisteme na številne načine, od tal do rastlin in manjših živali ter strukturne raznolikosti pokrajine.
To je v metaanalizi na šestih celinah dokazala mednarodna skupina pod vodstvom raziskovalcev z univerz v Göttingenu in Aarhusu na Danskem.

Ugotavljajo, da bi morali ukrepi za ohranjanje in obnovo naravnih ekosistemov vključevati velike rastlinojede živali - tudi zato, da bi bili ekosistemi bolj odporni na podnebne spremembe. Rezultati so bili objavljeni v reviji Nature Ecology & Evolution.

Da bi analizirali in posplošili dosedanje ugotovitve o vplivu velikih rastlinojedcev na ekosisteme, so raziskovalci zbrali podatke iz 279 študij iz Afrike, Azije, Avstralije, Evrope ter Severne in Južne Amerike. Večinoma je šlo za tako imenovane izključitvene študije.

Pri njih raziskovalci ogradijo dele preučevanega območja, da bi preprečili vstop velikih živali. S primerjavo območij z megafavno in brez nje je mogoče oceniti, kako živali spreminjajo ekosistem. Metaanalize veljajo za posebej pomembne, saj temeljijo na velikih količinah podatkov in omogočajo sklepanje izven lokalnega konteksta.

Pokazalo se je, da veliki rastlinojedi vplivajo na širok spekter ekološko pomembnih parametrov: premikajo hranila med rastlinami in tlemi, spodbujajo polodprto do odprto vegetacijo, kot so savane ali stepe, uravnavajo velikost populacij manjših živali ter vplivajo na sestavo živalskih in rastlinskih vrst.

Ustvarjajo tudi strukturne razlike v vegetaciji, saj se prehranjujejo z rastlinsko biomaso, razbijajo lesnate rastline in teptajo manjše rastline.

"Pozitiven vpliv na variabilnost strukture vegetacije je še posebej izjemen, saj raznolikost okolja velja za gonilo biotske raznovrstnosti," pravi prvi avtor Jonas Trepel, doktorski študent na univerzi Aarhus. Raziskovalci so ugotovili, da ima pri tem odločilno vlogo velikost telesa: skupnosti rastlinojedcev z večjimi vrstami običajno povečajo raznolikost rastlinskih vrst, medtem ko jo skupnosti z manjšimi vrstami zmanjšajo.

Nasprotno pa ekološki pomen velikih rastlinojedcev pomeni, da se skupaj z njimi izgubljajo pomembne ekosistemske funkcije.

"Na večini zavarovanih območij ni velikih rastlinojedcev. Z njihovo ponovno naselitvijo bi lahko ta območja postala bolj dinamična in se aklimatizirala na motnje," pravi Trepel in nadaljuje: "Strukturno raznoliki ekosistemi nudijo živalim zatočišča, na primer med ekstremnimi vremenskimi dogodki, in ekološke niše za različne vrste. To lahko prepreči prevlado posamezne ali nekaj vrst. Namesto tega lahko vrste s podobnimi ekološkimi zahtevami sobivajo. Zaradi tega so ekosistemi bolj odporni, tudi na posledice podnebnih sprememb."

Pri študiji je sodeloval profesor dr. Janez Kamp z oddelka za varstveno biologijo na Univerzi v Göttingenu. Poudarja: "Zaradi izjemnega pomena velikih rastlinojedcev je za zaščito naše biosfere ključnega pomena, da zaščitimo nekaj preostalih vrst. Prilagojena paša domačih živali ima lahko ponekod tudi pozitivne učinke na biotsko raznovrstnost in delovanje ekosistemov."

Publikacija:

Trepel, J. et al. Meta-analysis shows that wild large herbivores shape ecosystem properties and promote spatial heterogeneity . Nature Ecology & Evolution (2024)