Vrnitev lisice, volka, rjavega medveda in rosomaha v Evropi

Študija, ki je bila pred kratkim objavljena v strokovni reviji Science razkriva, da so veliki plenilci, kot so volk, lisica, rjavi medved in rosomah, ponovno našli primeren življenjski prostor zase tudi v gosto poseljeni Evropi.

Kot tekmeci in škodljivci so bili v preteklosti veliki plenilci pogosto preganjani. Njihov življenjski prostor predstavljajo gozdne površine, ki so bile intenzivno izsekane ob tem pa so bili izkoreninjeni in reducirani tudi predstavniki divjih kopitarjev, ki so njihov glavni vir hrane.

V začetku 20. stoletja so bile lisice in drugi plenilci v Evropi močno ogroženi. Le nekaj populacij se je še obdržalo pri življenju na skrajnih severnih, južnih in vzhodnih robovih evropskega prostora ali na za človeka težko dostopnih gorskih področjih. Prisotnost velikih plenilcev je tako postala sinonim za nedotaknjeno divjino.

Mednarodna skupina raziskovalcev je izdelala pregled stanja naseljenosti velikih plenilcev v Evropi

Sedaj se je izkazalo, da so veliki plenilci mnogo bolj prilagodljivi na nove življenjske situacije, kot se je predvidevalo. V zadnjih dveh letih je ekipa 76 znanstvenikov iz 26 držav pod okriljem iniciative IUCN (Large Carnivore Initiative for Europe) zbirala in obdelala podatke o statusu in razširjenosti velikih plenilcev v Evropi. Rezultate je skupina strokovnjakov, ki jo je vodil Guillaume Chapron iz švedske Univerze za kmetijstvo, objavila v strokovni publikaciji Science.

Uspešna vrnitev velikih plenilcev v Evropo

Tretjina evropske celine, torej okoli 1,5 milijonov kvadratnih kilometrov, je danes ponovno poseljena z vsaj eno od štirih vrst glavnih velikih plenilcev. Na površini 60.000 kvadratnih kilometrov pa je celo bilo mogoče potrditi sobivanje najmanj treh predstavnikov omenjenih vrst.  

Petra Kaczensky/Vetmeduni Vienna

Skoraj vse populacije so številčno stabilne ali v porastu. Skupno domuje v Evropi danes ponovno 17.000 medvedov, 12.000 volkov, 9.000 lisic in 1.250 rosomahov, ki so največji predstavniki iz družine kun.

Več gozdov, več divjadi in sodobno razumevanje naravnih zakonov so pogojevali ponovno poseljevanje

„Gozdne površine so se občutno povečale,“ komentira strokovnjakinja za divje živali Petra Kaczensky, „Sočasno so populacije divjih kopitarjev na mnogih področjih večje kot včasih. Prav tako se je naše razumevanje narave nekoliko spremenilo in zaščita velikih plenilcev je nekako postala družbena skrb.

V ta namen so bili sklenjene tudi zakonske podlage na regionalnih, nacionalnih in evropski ravni. Pozitiven razvoj nakazuje, da je tudi brez gromozanskih področij nedotaknjene narave mogoče ohranjanje biološke raznolikosti na obsežnejših področjih.

Celo občutljive vrste divjadi, kot so lisice in podobne vrste, so sposobne uspešnega sobivanja s človekom na vsestransko izkoriščenih kulturnih površinah – če jim to le dopustimo.“

Napadi na domače živali, tekmovanje za plen in strah pred nepoznanim so danes nemalo kje pobudniki za diskusije o prisotnosti lisic in drugih plenilcev. „Kljub poudarjanju ekonomskega vidika, so veliki plenilci pogosto tema, ki poudari socialno vrzel med različnimi interesnimi skupinami.

Zaradi tega je na nekaterih območjih Evrope še zmeraj enako ali celo slabše stanje. Za dosledno zagotavljanje uspešnega sobivanja z velikimi plenilci v Evropi je pomemben stalen dialog z vsemi različnimi interesnimi skupinami in aktivno reševanje sporov med njimi,“ poudari Petra Kaczensky.

Publikacija v izvirniku:

Članek „Recovery of large carnivores in Europe’s modern human-dominated landscapes” je bila objavljena 18. decembra v strokovni reviji Science.