Nova študija opredeljuje ključne dejavnike uspeha pri prizadevanjih za ponovni vzpon velikih zveri

Nova raziskava je opredelila najpomembnejše dejavnike, ki odločajo o uspešnosti prizadevanj za premestitev velikih zveri na različna območja.

16. februar 202320.02.2023

. . .

Rezultati raziskave bi lahko pripomogli svetovnim prizadevanjem za obnovo narave, vse od poseljevanja risov v Združenem kraljestvu do pogozditve izsekanih tropskih gozdov.

Velike zveri imajo kot vrhunski plenilci ključno vlogo v ekosistemih, vendar se je njihovo število v zadnjih desetletjih močno zmanjšalo. Premestitev velikih zveri lahko pripomore k njihovemu ohranjanju, na primer za ponovno naselitev vrste na območje, kjer je bila iztrebljena, ali za okrepitev obstoječe populacije, da se poveča njena sposobnost preživetja.

Vendar je bilo doslej le malo informacij o tem, kateri dejavniki odločajo o uspešnosti teh (pogosto dragih) prizadevanj.

Študijo je izvedla mednarodna skupina pod vodstvom raziskovalcev z Oddelka za biologijo Univerze v Oxfordu, Raziskovalne enote za ohranjanje prostoživečih živali (WildCRU) ter Šole za geografijo in okolje.

Skupina je analizirala podatke iz skoraj 300 preselitev živali, ki so potekale med letoma 2007 in 2021. Te so potekale v 22 državah na petih celinah in so vključevale 18 različnih vrst zveri, vključno z medvedi, hijenami, velikimi mačkami in divjimi psi.

Ključne ugotovitve:

Na splošno sta bili dve tretjini (66 %) premestitev uspešni (če je žival v naravi preživela več kot 6 mesecev).
Uspešnost premestitev velikih zveri je od leta 2007 znatno narasla. Pri prostoživečih plenilcih se je uspešnost povišala s 53% pred letom 2007 na 70%, pri živalih, rojenih v ujetništvu pa z 32% izpred leta 2007 na 64%.
Med vrstami z najvišjimi stopnjami uspešnosti so bili volkovi grebenarji, pume in oceloti, pri katerih je bila stopnja uspešnosti 100-odstotna. Vrste z najnižjimi stopnjami uspešnosti (približno 50 %) so bili afriški levi, rjave hijene, gepardi, iberski risi in volkovi.
Na splošno je uporaba "mehkega sproščanja" povečala možnosti za uspeh za 2,5-krat. To pomeni, da se žival pred popolnim izpustom aklimatizira v novem okolju.
Tudi izpustitev mlajših živali (zlasti starih od 1 do 2 let) je povečala stopnjo uspešnosti. Razlog za to je morda v tem, da so mlajše živali bolj prilagodljive na novo okolje in imajo manjšo verjetnost, da so razvile vedenje za iskanje domov.
Pri živalih, rojenih v ujetništvu, se je stopnja uspešnosti v primerjavi z živalmi, rojenimi v naravi, zmanjšala za 1,5-krat.
Kljub temu je bilo ugotovljeno, da je nekaj več kot tretjina (37 %) preseljenih živali v novem okolju našla partnerja in/ali vzgojila mladiča.

Čeprav je dejstvo, da je večina preseljenih živali preživela, spodbudno, avtorji pravijo, da nizka uspešnost parjenja kaže na stalne izzive, s katerimi se soočajo prizadevanja za ponovno divjino, in predvsem na pomen varovanja že obstoječih habitatov.

Vodilni avtor Seth Thomas (Oddelek za biologijo, Univerza v Oxfordu) je pripomnil: "V zadnjih 15 letih smo postali uspešnejši pri selitvi in ponovni naselitvi velikih zveri. To nam omogoča, da smo optimistični glede prihodnosti obnove poškodovanih ekosistemov po vsem svetu, vendar ne smemo pozabiti, da je vedno pomembneje zaščititi populacije velikih zveri tam, kjer so zdaj, preden jih izgubimo. Čeprav smo postali uspešnejši, je 34 % posameznih premestitev neuspešnih, zato jih ne moremo obravnavati kot nadomestilo za takojšnje naravovarstvene ukrepe za rešitev teh populacij.

V bližnji prihodnosti bo premestitev velikih zveri morda vse bolj potrebna, saj se bodo habitati spremenili zaradi podnebnih sprememb, prav tako bodo spremembe v rabi tal povečale konflikte med ljudmi in živalmi.

Študija "Evaluating the performance of conservation translocations in large carnivores across the world " je objavljena v reviji Biological Conservation.

. . .