Mestni divji kunci postavljajo izrazitejše meje s svojimi sosedi

Uriniranje v okolici lastnih bivališč pa po drugi strani služi izmenjavi informacij znotraj lastne skupine. Skupina strokovnjakov je nedavno ugotovila, da mestni divji kunci uriniranje z namenom razmejitve teritorija uporabljajo pogosteje in tako kažejo na večjo željo in potrebo po razmejitvah s sosedskimi skupinami kuncev.

Kunci med seboj komunicirajo z uporabo vonjav, ki se nahajajo v urinu oziroma blatu. Preko vohljanja po stalnih straniščih izvedo vse o starosti, spolu in socialnem statusu drugega predstavnika.

Vendar pa mestni divji kunci ob tem kažejo popolnoma drugo obnašanje, kot njihovi vrstniki na deželi, je nedavno ugotovila dr. Madlen Ziege s svojo ekipo Inštituta za ekologijo in evolucijo na Univerzi Goethe. Svoje izsledke so znanstveniki objavili v aktualni izdaji spletne revije BMC Ecology.  

*FOTO: Mestni divji kunci pogosteje urinirajo po straniščih na robu teritorija. Tukaj se sočasno razmejijo od svojega soseda in o njem veliko izvedo.

Divji kunci na poljih prav nasprotno več uporabljajo stranišča v okolici svojih domovanj. Z rastjo urbanega okolja strokovnjaki niso odkrili le več stranišč na teritorialnih mejah, temveč tudi dokaze, da jih kunci uporabljajo pogosteje kot tiste v bližini svojih domov.

Vzdrževanje stranišč z namenom komunikacije s sosedsko socialno skupino, na primer za dosledno zamejitev teritorija, je očitno mestnim divjim kuncem posebej pomembno, so pojasnili raziskovalci.

Razmejevanje v mestnih področjih je posebej pomembno, ker živali živijo v majhnih skupinah po le nekaj predstavnikov in tako interna komunikacija med njimi nima večjega pomena. Na poljskih površinah lahko živijo večje socialne skupine, ki posledično dajejo večji pomen medsebojni komunikaciji med člani.

Publikacija:

Ziege M, Bierbach D, Bischoff S, Brandt A–L, Brix M, Greshake B, Merker S, Wenninger S, Wronski T, Plath M (2016) Importance of latrine communication in European rabbits shifts along a rural–to–urban gradient. BMC Ecology, http://bmcecol.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12898-016-0083-y