Kenguruji s plezanjem pričnejo že v maternici

Ultrazvočni posnetki kažejo, da zarodek z izvajanjem plezalnih gibov krepi svoje plezalne mišice že v maternici. Potek in zaključke svoje študije so objavili v strokovni reviji „Scientific Reports“.

„Smisel študije je bilo pridobivanje razumevanja, kako se kratek čas brejosti vrečarjev razlikuje od časa brejosti placentarnih sesalcev,“ pravi dr. Barbara Drews iz sodelujočega inštituta IZW (Leibniz-Institut für Zoo- und Wildtierforschung). Prvič so strokovnjaki nemškega IZW in avstralskih univerz Melbourne in Sindney s pomočjo visokoločljivostnega ultrazvočnega aparata spremljali dogajanje v maternici breje samice valabija. 

Tako so znanstveniki spremljali, kako se je zarodek iz skupka okoli 100 celic v le 26 dneh razvil do sposobnosti za porod. Blastocisto, zelo zgodnji embrionalni razvojni stadij, so lahko s posebnim ultrazvočnim aparatom pričeli spremljati že pri velikosti okoli 1,5 mm.

Presenetljivo je bilo odkritje, da se maternica v času brejosti nenehno premika ter tako zarodek pomika sem ter tja. Tako močne kontrakcije maternične stene se pri placentarnih sesalskih vrstah ne pojavljajo ter so hormonsko celo zavrte, kar omogoči uspešno vgnezdenje v maternici.

Premikanje kengurujevega zarodka bi lahko služilo tudi za zadostno prehranjevanje z materinimi sekreti, saj do razvoja placente kot posledica pritrditvi zarodka na maternično steno pride šele v zadnji tretjini brejosti. „Predvsem zanimivo je bilo odkritje, da se plezalni gibi prvič pojavijo v maternici že tri dni pred porodom,“ komentira dr. Kathleen Röllig.

Za razliko od odraslih živali so pri kengurujevem zarodku roke že zelo dobro razvite, zadnje okončine pa se pojavljajo le še v zametkih. Presenetljivo je, da so v tako zgodnjem razvojnem stadiju zarodki že sposobni tako koordiniranih in kompleksnih gibov; pri placentarnih vrstah namreč to ni mogoče.

Tako zgoden trening omogoči mladiču, ki ob porodu tehta komaj 0,4 grame, da samostojno najde in zmore preplezati pot od porodnega kanala do seska v materini vreči. Majhen kenguru se za tem trajno prisesa na sesek ter tako preživi naslednjih 9 mesecev.

Za razliko od placentarnih sesalcev se poglavitni del zarodkovega nadaljnjega razvoja odvija zunaj materinega telesa, v njeni kožni vreči, ki je raziskovalcem enostavno dostopna ter je zato ta del razvoja že podrobno raziskan in opisan. V najaktualnejši študiji so sedaj proučili tudi embrionalni del razvoja v maternici.

Ob tem se je izkazalo, da ta del razvoja poteka po strogo določenem časovnem planu. Ta je strokovnjakom omogočil tudi natančno določanje časa poroda pri samicah valabijev. Ultrazvočne raziskave pri valabijih pa predstavljajo še poseben izziv zaradi njihovih posebnih anatomskih značilnosti: kenguruji imajo za razliko od placentarnih predstavnikov namreč tri vagine in dve maternici, zaradi česa ultrazvočna orientacija včasih ni prav enostavna.

Izbrana vrsta valabija, Tamarjev kenguru (Macropus eugenii), je majhen predstavnik izmed več kot 50 vrst kengurujev s povprečno telesno težo med 3 in 4 kg, torej primerljive velikosti kot poljski zajci.

Dognanja, ki so izid raziskav  o posebnostih embrionalnega razvoja pri Tamarjevem kenguruju se lahko prenesejo kot primer za vse vrečarje. Za razliko od placentarnih živalskih vrst imajo vsi vrečarji izjemno kratke čase brejosti, med najmanj 10 in največ 38 dni, nato pa rodijo mladiče, ki se morajo kategorizirati še kot zarodek, torej še niso popolnoma razviti.

Zakaj in kako so se v teku evolucije uveljavile tako različne, pa vendar enako uspešne reprodukcijske strategije, so še zmeraj odprta vprašanja in nudijo mnoge možnosti za prihodnje raziskave.

Izvirna publikacija: Drews B, Roellig K, Menzies BR, Shaw G, Buentjen I, Herbert CA, Hildebrandt TB, Renfree MB (2013): Ultrasonography of wallaby prenatal development shows that the climb to the pouch begins in utero. Scientific Reports 3:1458. doi: 10.1038/srep01458