Življenje pod žarometi

Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.

Skupaj z lastniki in lastnicami – tako sem vsaj mislila – se veterinarji junaško borijo proti grozljivim boleznim in rešujejo ljubljene živali.

Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del našega poklica pa je grozno podcenjen...

Nedavno sem praznovala svoj rojstni dan – katerega, naj ostane skrivnost! Ponovno sem se sestala s svojimi prijatelji in prejela tudi nekaj lepih daril. Izjemno lep dan – vse do tistega enega neprijetnega trenutka!

Trenutka, ko so vsi pričeli peti samo zame... in jaz nisem imela POPOLNOMA nobenega pojma, kaj naj počnem ob tem slavnostnem napevu!

Pevski zborček bi moral pomeniti prav posebno pozornost, dokaz prijateljstva in naklonjenosti, veselo in prijetno priložnost. Ampak, bodimo iskreni: se v takih trenutkih počutite prijetno?

Prijatelji in znanci, morda tudi sodelavci, stojijo okoli vas, pojejo ter vas gledajo polni pričakovanja.

Kako reagirati v taki situaciji??

Veselo smehljanje. Seveda.

Peti skupaj z njimi. Zdi se nekako smešno.

Živčno drgnjenje rok? Nikdar dobra ideja.

Pogladiti svoj pulover? Prav tako nesmiselno.

Občutek je skoraj tak, kot da bi morali sami na gledališki oder – brez da bi vedeli, kaj je sploh na programu.

In takrat sem se spomnila povezave z našim poklicem.

Le da v tem primeru pod žarometi stoji druga uboga duša. Postavljena na mizo, kritično ogledovana, brez da bi vedela, kaj se dogaja okoli njiju, se prestopata mačka ali pes ter upata, da se bo situacija kmalu zaključila!

Le kaj si mislijo naši pacienti?

Le kakšne misli se ob teh trenutkih podijo po glavah naših pacientov?

Ko pogledam mačko si mislim, da poskuša najti le miren prostor za umik. Kar pa je še toliko težje, ko se te tujec dotika po različnih, celo intimnih delih telesa. Medtem si mačka za intimni del telesa predstavlja že samo svoj trebušček.

Psi bolj prosijo za milost: stiskajo se k svojim lastnikom in upajo, da bodo čim hitreje lahko skočili s tega grozljivega odra.

Trenutki niso ravno prijetni. Ampak, ker imamo radi svoje paciente (vsaj večino njih), se kolikor je mogoče trudimo, da bi jim bila izkušnja čim manj mučna.

Kaj lahko storimo?

Kaj lahko torej naredimo, da jim olajšamo situacijo?

Kot v primeru, ko so vsi stali okoli mene in peli rojstnodnevne napeve – kako lepo bi bilo, če bi mi prijatelj lahko pomagal varno preživeti to situacijo? Lahko bi me pograbil in me zavrtel v ritmu pesmi. To bi mi dalo oporo ter mi pokazalo, da je tukaj zame in me bo vodil skozi težavo.

Morda je to tudi najbolje, kar lahko naredimo za svoje paciente. Pokazati jim moramo: »Dragi, vem, kaj se dogaja, pomagal ti bom skozi te trenutke.« To je najenostavneje, če razumemo, kako se počutijo. Osamljene na nepoznanem odru, medtem ko vsi strmijo vanje.

Tako se bi tudi moj rojstnodnevni zborček lahko dobro zaključil!

Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmišljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Pišite nam!

Naslovna fotografija: Inga Nielsen – stock.adobe.com

Do sedaj objavljeno