Mi smo kot Batman!

Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.

Skupaj z lastniki in lastnicami – tako sem vsaj mislila – se veterinarji junaško borijo proti grozljivim boleznim in rešujejo ljubljene živali.

Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del našega poklica pa je grozno podcenjen...

Ko sem kot otrok sanjala o tem, da postanem veterinarka, sem si predstavljala, kako bodo ljudje srečni, ko bom ozdravila njihove ljubljenčke. Predstavljala sem si sliko, kako mi kužki obliznejo roko, ko jim poslednjič odstranim obvezo z zaceljene tačke in kako se mucki med predenjem stisnejo k meni, ker jih je prenehal boleti trebušček. Konji me prijateljsko sunejo z nosom, krave sem želela božati med rogovi.

Seveda ni bilo potrebno zaključiti študija, da bi ugotovila, da psi svojega veterinarja včasih iz jeze ali strahu pogrizejo, da znajo mačke in kunci na rokah pustiti hude praske ter, da tudi konji včasih brcnejo zelo ciljano proti svojim zdravnikom.

Žal je vse to pravzaprav razumljivo, če pomislimo, da se jim pogosto približujemo z injekcijskimi iglami ter se med pregledom običajno spravljamo prav na mesto, kjer najbolj boli.

Ob začetniškem zanosu pa mi kljub temu ni bilo takoj jasno, da smo tudi s strani lastnikov velikokrat deležni zgražanja, saj njihovim ljubljenčkom med pregledi počnemo grozne stvari: pikamo z injekcijami, premikamo boleče sklepe, predpisujemo dietno prehrano in podobno.

Zmeraj znova s strani ogorčenih lastnikov poslušam stavke, kot so:

»Pravzaprav nisem niti želela do vas, Bela in jaz ne marava veterinarjev!«

»Je zares nujno, da sedaj Bobiju povrh vsega jemljete še vzorec krvi? Že tako se zelo slabo počuti!«

»Ne, nikakor nimam namena Luni nadeti zaščitnega ovratnika!!!«

V takšnih primerih moramo ostati močni. Ne smemo pozabiti na našo misijo. Moramo jih rešiti, kljub temu, da ne vedo, da smo »ta dobri«. Pomagamo tistim, ki si ne morejo pomagati sami.

Samo trenutek – to mi je nekako poznano...

Danes zjutraj me je udarilo kot strela z jasnega: mi smo kot Batman!

Batman – temni jezdec med stripovskimi junaki, ki vedno znova rešuje prebivalce Gotham Cityja pred zlobneži!

Lokalni časopis ga očrnjuje ter oznanja za krivega vsega slabega, kar se godi v mestu (V Gotham Cityju nimajo portalov za podajo mnenj in ocenjevanj, zaradi česar mora nalogo prevzeti lokalni časopis). Ljudstvo je med tem razdeljeno na dvoje: nekateri ga odobravajo, drugi sovražijo!

Pogosto je tragični heroj v vesolju stripov – prav takšni moramo včasih biti tudi veterinarji. 
Vendar: kdor pozna resnico, obožuje Batmana!

Njegovi cilji so dobri in upravičeni. Pripravljen je žrtvovati svoje zasebno življenje za dobro drugih, pogosto je napaden in celo poškodovan, vendar se ne pusti ustrahovati.

Preprosto pravi junak!

Prav takšen, kot smo veterinarji. Smo junaki, ki morda ne zmagamo zmeraj, ki tudi nismo zmeraj priljubljeni, kljub temu pa dan za dnem izboljšujemo svet in pogosto celo rešujemo življenja.

Borimo se proti bolečini, krpamo rane, ubijamo hudobne mikrobe in včasih celo spreobračamo situacije na bolje, čeprav je vse že kazalo, da je za pomoč davno prepozno!

Kaj takšnega te kar povzdigne!

S tako lepo mislijo sem danes nenavadno srečna pričela sprejemati paciente.
V ambulanto pokličem prvo stranko...

In kot prvo zaslišim besede: »Seveda, srček! Vsekakor se lahko skriješ pred hudooobno zdravnico! Mama te bo zaščitila pred njo!«

In ponovno se mi je posvetilo: mesto potrebuje temnega jezdeca. Batman, sočustvujem s teboj!

Natisnite si te besede ter si jih za težke trenutke spravite v predal. Ali jih prilepite na vrata svoje omare. Poglavitno je, da nikoli ne pozabite: tudi veterinar je akcijski junak in rešitelj sveta!

Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmišljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Pišite nam!

Naslovna slika: iStock.com / flavijus

Do sedaj objavljeno