Saj bo gospod doktor ponovno pojasnil!
(21.02.2020) Bila sem mlada in s svojim znanjem ter zanosom sem želela reševati svet. Ko bi šlo vse po planu, bi bila celo nagrajena s hvaležnostjo in občudovanjem. Danes poznam resnico. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.
Skupaj z lastniki in lastnicami – tako sem vsaj mislila – se veterinarji junaško borijo proti grozljivim boleznim in rešujejo ljubljene živali.
Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del našega poklica pa je grozno podcenjen...
Na začetku svoje kariere sem bila drugačna. Bila sem mlada in s svojim znanjem ter zanosom sem želela reševati svet. Ko bi šlo vse po planu, bi bila nagrajena s hvaležnostjo in morda celo z nekoliko občudovanja.
Takrat sem bila, kot visoko motivirana, vendar popolnoma neizkušena novinka, dejavna v veliki kliniki za male živali. Bila sem obsedena s kirurgijo. Z izjemo operacij hrbtenjače, ki so se mi takrat zdele popolnoma izven dosega, je bila zame oskrba potrganih križnih vezi nekakšen sveti gral.
Seveda še nisem smela izvajati same operacije. V moj opis delovnih nalog pa je spadala postavitev diagnoze, pojasnjevanje nastale situacije lastnikom ter njihovo informiranje glede operativnih možnosti.
V ta namen sem razvila sijajen koncept s plastičnim prikazom. S svojimi rokami sem prikazala stegno in spodnji del noge, ob tem je prst simboliziral intaktne križne vezi. Njegova odsotnost je vodila – tako v kolenu, kot tudi med mojimi rokami – do vidne nestabilnosti kolena, ki je tudi analgetiki ne bi mogli odpraviti.
Nadaljni potek mojega predavanja je vključeval podroben opis nastanka poškodbe, mimogrede pa sem še pojasnila, zakaj je pri človeku za enake težave potrebna veliko večja travma kot pri živalih.
Takšno pojasnjevanje je bilo zelo dolgotrajno in je zahtevalo veliko energije, vendar se je trud izplačal!
Noben lastnik ne bo zapustil ambulante nepodučen!
Navsezadnje morajo vedeti, za kako zahtevne posege investirajo svoj denar!
Nekega dne je po zaključku moje predstave lastnik pacienta dejansko zastavil dodatno vprašanje. Torej, poskušal ga je zastaviti. Na polovici stavka ga je namreč njegova žena s komolcem krepko dregnila pod rebra.
„Saj bo gospod doktor ponovno pojasnil!“ mu je jezno siknila.
Kot da bi do tega trenutka govorila s pomočnikom!
Bila sem globoko prizadeta.
Seveda, nisem bila „gospod doktor“, moški, okoli 40. leta, najverjetneje bradat – kot pač običajno izgledajo veterinarji na televiziji. Namesto tega sem bila majhna ženska, ki povrh vsega izgleda veliko premlada za svoja leta.
Ampak, ali nisem s številnimi besedami izkazala svojih kompetenc? Nisem pokazala resničnega zanosa? Bila sem zgrožena nad tako diskriminatornim odnosom!
Danes mi je jasno: uboga gospa najverjetneje ni razumela niti besedice mojega dolgega pripovedovanja. Tako je upala, da ji bo kompetentna oseba sposobna zadeve pojasniti na enostaven način, ki ga bo razumela. Morda se je celo bala, da bi vprašanje njenega moža sprožilo nov slap besedičenja z moje strani. Nikoli ne bom izvedela.
Nikoli nisem postala „gospod doktor“.
Kljub temu pa sem sedaj pametnejša, vsaj kar se tiče pojasnjevanja operativnih posegov pretrganih križnih vezi.
„Ena od možnosti je, da se naredi nadomestna vez, ki zamenja pretrgano. Druga možnost vkjljučuje majhno spremembo pozicije kosti, zaradi česar pretrgane vezi ne bodo več potrebne.“
Temu sledi še nasvet, katera metoda je v dani situaciji primernejša, če si lastnik tega seveda želi. Včasih nasvet še na kratko (!) utemeljim.
To je vse.
Sedaj tudi nihče več ne sprašuje po „gospodu doktorju“. Če me občutek ne vara to izboljšanje situacije tudi ne temelji izključno na dejstvu, da na moji rojstnodnevni torti od tedaj gori že kakšna svečka več.
S časom sem ugotovila, da si lastniki živali želijo le osnovnih podatkov, kaj se bo dejansko dogajalo z njihovim psom. Vedeti želijo, kolikšna je cena posega ter ob tem bi najraje videli, da bi veterinar preprosto dejal: »saj bo vse dobro!«
Bodimo realni: kako bi lastniku sploh lahko koristile vse podrobnosti?
Kljub temu pa občasno – v izjemno redkih primerih – kak lastnik le povpraša po detajlnih informacijah. Tedaj si dejansko želi vedeti, kaj se je dogajalo v kolenu njegovega psa. Slišati želi, katere premišljene poteze tičijo v ozadju korektivne osteotomije. Z večjim razumevanjem postopkov bo imel večji občutek varnosti.
Takrat je pravi trenutek!
Takrat lahko mlada veterinarka izpred nekaj let, ki želi razsvetljevati svet, navduševati in se dokazovati, ponovno skoči na plan. Takrat bije njena ura!
Sedaj znam seveda uživati tudi v vmesnih obdobjih. Življenje je veliko bolj sproščeno z manjšimi količinami (ne)potrebnih informacij.
Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmišljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Pišite nam!
Ilustracija: Dominique Tordy
