Izjemno strokovno vraževerje

Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.

Skupaj z lastniki in lastnicami – tako sem vsaj mislila – se veterinarji junaško borijo proti grozljivim boleznim in rešujejo ljubljene živali.

Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del našega poklica pa je grozno podcenjen...

Včasih veterinarji naletimo na nasprotnika, s katerim nismo računali. Nasprotnika, na bojevanje s katerim nas izobraževanje ni pripravilo in proti kateremu ni učinkovito naše nobeno orožje!

Takšna je usoda, sreča ali božja odločitev – kakršno koli poimenovanje bi želeli.

Vsi smo se že znašli v situaciji, da je pacient, ki nam je še posebej prirasel k srcu, kljub vsemu trudu poginil. Ob takšnih trenutkih potrebujemo pojasnila, majhne tolažilne podpornike za glavo, četudi se zdijo popolnoma nerazumni.     

Včasih pa našo fantazijo spodbujajo tudi majhni dogodki, ki morda sploh niso tako grozljivi.

In tako se v naš strokovni vsakdan prikradejo popolnoma vraževerni rituali.

O posebnih mitih in prepovedanih besedah

Ne ukvarjamo se le s splošnim prepričanjem, da gre ob ponedeljkih preprosto vse narobe. Veterinarji imamo svoje lastne, specifične majhne mite – po vsej verjetnosti številnejše od vsake hokejske zvezde, čeprav bi naj ti bili še posebej podvrženi vraževerju.

V ambulanti za male živali ni na primer nikoli dovoljeno izgovoriti »zasuk želodca«, saj bo v tem primeru nemudoma zazvonil telefon ali zvonec ob vratih, vso osebje pa bo takoj zaposleno s psom, ki ima zasukan želodec in je v izrednem stanju.

Prav tako je stavek »danes je nenavadno mirno« strogo prepovedan. Običajno je ta namreč začetek celotne karavane pacientov, za katere izgleda, kot bi čakali pred vrati in so se sedaj sočasno nagnetli v recepcijo.

In to je vse res! V živo sem bila prisotna, ko je nepazljiva nova asistentka neke noči izzivala usodo:

»Vseeno mi je, ali lahko to povem na glas. Veseli me, da je današnja nočna izmena nekoliko mirnejša.« Tako! V tem trenutku je pozvonil telefon in dogovorili smo se za obisk pacienta. »To je vse golo naklučje!« je izjavila po telefonskem pogovoru – in takoj je ponovno zazvonilo. Med njenim pogovorom smo se ostali pričeli hihitati.

»To sigurno ni bila moja krivda! Povrhu vsega gre le za dva pacienta!« je izjavila in telefon ji je samodejno odgovoril z novim zvonenjem!

Dodatno smolo smo lahko zaustavili le z grožnjo, da bo vse paciente, ki jih je »priklicala« s svojo lahkomiselnostjo, morala obravnavati sama. Nato je končno obmolknila...

Nihče izmed nas ni kasneje tvegal česa podobnega!

Enkrat bi bilo enkrat premalo

Nekdanji sodelavec je verjel v »dvojnost primerov«. Ko je bila potreba po težavni operaciji je zatrjeval, da se bo v roku nekaj prihodnjih dni pripetila podobna situacija – in zmeraj je imel prav.

Prav tako sem se naučila pravila »Ko je petkova izmena enostavna, bo naslednja delovna sobota kot iz pekla.« Resnična zgodba. Prav tako se je odvilo.

Zaradi vsega je v ambulantah tabu glasno priznati, če so nam kateri lastniki simpatični ali nam je k srcu prirasel kakšen pes ali mačka. Vsaj ne, dokler ni pacient z vso sigurnostjo uspešno prebolel bolezni!

Osebno se držim tudi rituala »srečne kanile«.

Kot začetnica sem se navzela občutka, da se je prvi poskus vstavljanja kanile ponesrečil zmeraj, ko pri roki ni bil vnaprej pripravljen material za ponovni poskus.

Zaradi tega sem se nekako navadila na »srečno kanilo«, ki je zmeraj morala biti pripravljena ter sem tako zmeraj bolj suvereno zadela veno.

Sedaj sem že profesionalka, kljub temu pa se še zmeraj ne želim ločiti od svojega talismana ter ga ob tem z veseljem priporočam tudi naprej.

Ob tem pa me petek, 13. pusti popolnoma hladno – saj vendar nisem znorela!

Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmišljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Pišite nam!

Naslovna fotografija: Sidney A. Tordy

Do sedaj objavljeno