V tujino odla kot mlada veterinarka in se nala v rehabilitacijski terapiji
(14.01.2014) Kot mlada veterinarka z volunterskimi izkunjami sem se v Veliko Britanijo odpravila tri leta nazaj. Ker članek ni namenjem razglabljanu o razlogih zakaj in kako je do te odločitve prilo, se bom osredotočila na ivljenje v VB, na svoje začetke, pridobivanje izkuenj in veterinarsko delo.
Svojo pot sem začela v Londonu in sicer v tako imenovani charity (dobrodelni) kliniki tja so prihajali ljudje, ki si niso mogli privočiti zdravljenja ivali pri privatnih veterinarjih cene storitev so bile znatno nije v primerjavi z običajnimi. Temu primerno je bilo tudi dela ogromno!
Podelitev diplom na Univerzi v Nottinghamu
Veterinarji in veterinarski tehniki (oziroma veterinarske sestre, kot jih poimenujejo tu) so se hitro menjali zaradi hitrega tempa in manjega plačila.
A začetek je bil super, ogromno sem se naučila, tako o delu v Angliji, veterinarski medicini in pa zravilih na Otoku.
Spomnim se, kaj me je najbolj presenetilo: prijaznost in spotljivost eden do drugega in do vseh ostalih. Po dolgem času sem se počutila sprejeto, ni me bilo strah vpraati v trenutkih negotovosti in ni bilo vzvienega obnaanja.
Delo je bilo zelo raznoliko, od klinik cepljenja (dvakrat do trikrat na teden je bilo nekaj ur namenjenih izključno za pregled in cepljenje kunih bolezni psov oziroma mačk), sterilizacij in kastracij do različnih internih boleznih ter zlomov.
Meseci so hitro minevali, a moja elja je vedno bila, da bi opravila internship, neke vrste stairanje na referenčni bolnici za male ivali. Poiljala sem pronje, hodila na razgovore in sreča se mi je nasmehnila dobila sem ponudbo za 14 mesečni sta v mestecu Ringwood.
Nekaj, o čemer sem sanjala e v tudentskih letih! Sledila je ponovna selitev in nakup avta (v Londonu ga nisem potrebovala) ter nov začetek. Referenčna bolnica pomeni, da tja pridejo pacienti v primeru, ko jih tja napoti njihov veterinar torej, kot nas osebni zdravnik napoti k specialistu.
Tam so bili vsi veterinarji evropski oziroma ameriki specialisti, zraven pa e ekipa sester, nas staistov, deklet, ki so skrbele za čistočo kletk ter asistirale sestram (kennel assistants), managerjev in ostalih (finance ter recepcija). Skratka, vsak je delal le na svojem področju, delo je bilo striktno deljeno in zato tudi efektivno.
Kot staist sem preivela dolge dneve, vikende in noči v bolnici.
Vsak staist je imel svoje področje dela in mentorja, vsaka dva meseca pa smo področje zamenjali. Delovna področja so bila ortopedija, kirurgija mehkega tkiva, interna medicina z onkologijo, nevrologija, nočno delo z urgentno medicino ter dodatno se diagnostična radiologija ter rehabilitacija.
Bolnica je bila ogromna, poleg digitalnega rentgena je imela svoj CT, MRI in fluoroskopijo, dve operacijski dvorani, sobo za kemoterapijo, poseben oddelek za rehabilitacijo in fizioterapijo, ločene bokse za pse, mačke, intenzivni oddelek in karanteno. Vsak veterinar (tako specialist kot staist) je imel svojo mizo, računalnik in telefon.
Normalni delovnik se je začel ob 8 zjutraj s pregledom vseh pacientov na določenem področju, dopolnitvijo zapiskov in poročanjem mentorju. Nato je sledila jutranja vizita ter podrobna diskusija vseh pacientov.
Po navadi so specialisti e razglabljali o primerih, ko smo staisti e opravljali začetek prve jutranje konzultacije. Konzultacije so skupno trajale 45 minut, lahko tudi dlje in vedno potekale na enak način.
Staist je sprejel lastnika in pacienta, razloil, kako bo celotna konzultacija potekala, se pogovoril o osnovnem zdravju pacienta, dotičnem problemu in pričakovanjih, opravil osnovni klinični pregled ter pripravil pacienta za eventuelni sprejem v bolnico (izpolnitev formularjev, pogovor o financah, označitev pacienta z ovratnico).
Potem je staist predal vse informacije svojemu mentorju, ki je nato opravil specialistični pregled in naredil načrt zdravljenja za dotični dan ter dolgoročno.
Nato pa je bila spet naloga nas staistov, da smo posredovali načrt sestram in skupno naredili diagnostične teste, obvečali specialista o rezultatih, hodili v laboratorij, pisali zapiske, klicali lastnika, asistirali pri eventuelni operaciji in na koncu dneva sedeli dolge ure v pisarni in pisali pisma referenčnim veterinarjem!
Glede na to, da je bilo pacientov več, se je bilo potrebno super organizirati. Uradni delovnik je bil do 18h, a vedno smo ostajali mnogo mnogo dlje, e posebej, ko smo imeli urgentne primere, ter viseli v operacijski dvorani do zgodnjih jutranjih ur.
Vikendska deurstva so trajala 12 ur na dan, klinike ni bilo v nobenem primeru dovoljeno zapustiti med 8 zjutraj in 8 zvečer. Nočne izmene pa so se začele ob sobotah ob 20h in trajale 7 nepretrganih noči, po 12 ur vsako noč. Jutra so bila najbolj naporna, saj si se moral po celi noči dobro osredotočiti, da si uspeno opravil jutranjo vizito.
Hidroterapija v rehabilitacijskem centru
Po sedmih nočeh si dobil dan in pol premora in spet nazaj na normalni dnevni ritem za nasljednje tiri tedne ta hitra menjava med dnevnim in nočnim ritmom nam je vsem povzročala ogromno teav.
Vsak teden smo imeli tudi journal club eden od staistov je v svojem tednu izbral tri strokovne članke s kateregakoli področja, ki smo jih potem diskutirali pod nadzorom enega od specialistov.
To se mi je zdelo super in mi je al, da tega nisem počela e med tudijem! Poleg tega smo enkrat tedensko imeli 20 minutno predstavitev kateregakoli primera tako staisti kot specialisti. To smo imeli ob 7 zjutraj pred začetkom delovnika.
Kljub dolgim dnevom in nočem, je 14 mesecev v trenutku minilo! In spet sem se morala odločiti, kaj si elim naprej. No, kot da moje stairanje ne bi bilo e samo po sebi dovolj naporno, sem se odločila e za podiplomski tudij na veterinarski fakulteti Univerze v Nottinghamu in sicer smer Rehabilitacija malih ivali.
Tako sem vsakih est tednov za tiri do pet dni odpotovala na praktično usposabljanje v tej smeri, vmes pa sem na daljavo tudirala ter pisala klinične primere (case reports), ki so bili na koncu del ocene. Praktično usposabljanje je potekalo na treh lokacijah: na veterinarski fakulteti, v referenčni bolnici za male ivali in pa v privatnem specializiranem rehabilitacijskem centru.
V to smer me je vse bolj vleklo, saj sem ugotovila, da se presenetljivo malo veterinarjev s tem ukvarja, rezultati pa so izjemni v Ameriki je to mnogo bolj razirjeno, v Veliki Britaniji pa v porastu.
Po stairanju je sledil zaključek tudija in trije izpiti, tako praktični kot končni pisni (dolg 3 ure!). Na koncu sem z velikim ponosom prejela svoje podiplomsko priznanje in uradno postala terapevt za rehabilitacijo malih zivali z odliko (Small Animal Rehabilitation therapist with Distinction)!
V vmesnem obdobju, med koncem stairanja ter zaključkom tudija, sem delo opravljala kot navaden first opinion veterinar v Londonu, na kliniki za male ivali, spet je sledila selitev, pa e na počitnice na Florido in obisk v Slovenijo mi je uspelo priti.
Nebuliziranje pacienta po traheostomiji
A v slubi kot first opinion veterinar nisem bila več zadovoljna v primerjavi z referenčno bolnico, se mi je naenkrat vse zdelo na nizkem nivoju, konzultacije so bile dolge le 10 minut, v primere se nisem imela časa poglabljati in nisem zdrala. Čeravno sem si obljubila, da svojo firmo odprem ele čez nekaj let, sem to storila kar takoj.
Tako se je rodila STAR veterinarska rehabilitacija in fizioterapija. ele ko sedaj gledam nazaj, koliko časa, energije in denarja sem vloila, da sem to začela, se zavedam, da je bil to velik korak. Zdaj nudim mobilno rehabilitacijo na domu, povezana pa sem s e dvema rehabilitacijskima centroma v Angliji, s katerima sodelujem in tam, poleg ostale fizioterapije, izvajam tudi hidroterapijo.
Seveda pa ne bi bila sama sebi zvesta, če se ne bi vpisala e v trening veterinarske akupunkture upam, da diplomiram v naslednjem mesecu in to bo e dodatna storitev, ki jo bom nudila v sklopu STARa. Verjamem v holistični pristop in se temu cilju počasi pribliujem.
Za konec pa, kaj je največja razlika med delom tu in Slovenijo: prijaznost in pomoč ljudi tudi, ko si čisto na začetku kariere. Lahko, da imam srečo, a se mi zdi, da je tu kultura na mnogo vijem nivoju.
Do sedaj so bili vsi ljudje, s katerimi sem imela stik na svoji poslovni poti izjemno prijazni, ustreljivi, pripravljeni pomagati, nihče mi ni dal razloga, da bi se počutila manjvredno ali neumno kar pa na alost ne morem reči za Slovenijo, kjer je bilo spotljivo obnaanje do mladih veterinarjev redka čednost!
Več o svojem delu sedaj ter rehabilitaciji na sploh pa v naslednjem članku! Do tedaj pa vas vabim, da si ogledate mojo spletno stran www.starvetphysio.co.uk
Če kogarkoli zanima e kaj več, me lahko kontaktirate na [email protected]
Tara Čujović Tramak
Dr.vet.med., PGCert SA Rehabilitation Therapy, MRCVS, MIRVAP
STAR Veterinary Rehabilitation and Physiotherapy