Mednarodni tabor reševalnih psov Tolmin 2013

Namen teh taborov so intenzivni, večdnevni treningi s psi na terenu, ko se lahko posvetimo samo temu, namreč vsi vodniki smo samo prostovoljci, ki med tednom hitimo po službah in šolah, marsikatere večere in vikende pa preživljamo na treningu s svojim psom.

Pomemben namen takih srečanj je tudi izmenjava izkušenj med vodniki, druženje in spoznavanje vseh, ki delujejo v različnih društvih doma in v drugih državah z istim namenom - pomagati v iskalnih akcijah, iskanju in reševanju zasutih ali izgubljenih ljudi s pomočjo smrčkov naših psov.

Letos je ob praznovanju 20.obletnice delovanja Enote reševalnih psov Tolmin pripadala ta čast, da prevzamemo organizacijo prav tako jubilejnega 20. Mednarodnega tabora reševalnih psov enota iz Tolmina. Že v decembru preteklega leto smo  pljunili v roke in si prisegli, da naredimo nepozaben tabor, ki bo ostal udeležencem še dolgo v spominu.

Postavili smo si cilj izpeljati kvaliteten, pester, kulinarično in športno zanimiv in razgiban tabor, kjer ne bo nikomur dolgčas in kamor bi privabili čim več tujcev in kolegov iz drugih društev.

Prehitro so minili meseci priprav. Prijave so prihajale iz vseh strani, temu so seveda sledile še tradicionalne odjave  in tako se je Posočje v zadnjih avgustovskih dneh po vseh metalskih, reggaejaških in hipijskih dnevih prelevilo še v lajajočo Soča Festivalley – “Rescue dog camp”.

Zbralo se nas je kar preko 150 vodnikov z okoli 180 psi. Tabor je bil stacioniran v kampu “Camp Gabrje” v vasi Gabrje pri Tolminu. Vodniki so bili razporejeni v 16 skupin, ki so jih vodili inštruktorji ERPSa, dva inštruktorja iz KVRPKja in kolegica iz Hrvaškega HUOPPa.

Želeli smo si, da si vodniki izmenjajo izkušnje, zato smo naredili mešane skupine iz različnih društev, držav in organizacij. Skupine so sestavljale 8-10 vodnikov. Vodniki in psi so bili razporejeni mešano glede na njihovo stopnjo šolanja oz.znanja. Tako so lahko mlajši pridobivali izkušnje starejših, izkušenejši pa so mladim psom in vodnikom pomagali na poti k oblikovanju novega reševalnega teama in jim podajali znanje ter izkušnje.

Zaradi velikega števila tujih vodnikov iz Italije, Hrvaške, Avstrije in Nizozemske, smo le te razporedili v skupine s tuje govorečimi inštruktorji oz. člani skupine. Poudarek je bil v delu na ruševinah, vsaka skupina pa je  vsaj enkrat imela trening iskanja pogrešanih v naravi.

Za tak koncept dela smo se odločili zato, ker je trening na ruševinah zahtevnejši v tem smislu, ker ni smotrno trenirati vedno na istih lokacijah, ampak je potrebno iskati nove okoliščine, nove izzive za dober trening. V Sloveniji smo glede dobrih delovišč za tovrstni trening omejeni in se trudimo poiskati vsaj podobne situacije kot jo predstavlja prava ruševina.

Psi, ki iščejo pogrešano osebo na ruševini, običajno ne pridejo v neposreden stik z markerjem (simulacija potresa in zasute osebe), ker je le ta zakopan v zruških, zato morajo biti psi še toliko bolj motivirani, da tako osebo locirajo in jo nakažejo z laježem.

Ker nam Soška dolina ponuja obilo naravnih lepot, kar smo želeli pokazati tudi udeležencem, smo nekatera delovišča izbirali kar na podlagi Fundacije poti miru. Pot miru povezuje dediščino soške fronte in naravne znamenitosti Posočja. Posvečena je spominu na številne žrtve prve svetovne vojne.

Že pred samim taborom smo udeležence preko facebook strani seznanjali z fotografijami in opisi vseh 16ih delovišč. V sliki in besedi smo jim tako predstavili  znamenitosti in opise krajev ter delovišč, ki so jih čakala na samem usposabljanju. V petih dneh smo skušali vodnikom prikazati kar se da največ lepot Posočja  in s tem združili koristno z zabavnim :-) Delovišča so se razprostirala od Anhovega do Kobarida, po okoliških hribih in v Tolminski kotlini pa tja do Podbrda. Uporabili smo tako rove 1.svetovne vojne na Mengorah kot tudi zapuščene tovarne, hiše in gostišča.

Delovišča so ponujala pogled na Krn, Kobariško kostnico ali beneško dolino ter na rojstno hišo Simona Gregorčiča, nekje pa ti je pogled lahko padel v grapo, grmovlje ali pa v smaragdno lepotico. Delovišča so bila tako razporejena po celotnem Posočju in ni bil ravno mačji kašelj vsako jutro spravit 150 vodnikov s okoli 180 psi na 16 različnih lokacijah in jih v popoldanskih urah pripeljati nazaj v kamp.

Logistika povezana s prevozi na delovišča je delovala pohvalno, za kar se moramo predvsem zahvaliti pripadnikom Slovenske vojske ter našim šoferjem, ki so spretno vijugali s  tovornjaki in kombiji na katere so bile prikljukane še pasje prikolice  po ozkih Tolminskih cestah, ki so speljane po grapah, hribih in dolini reke Soče.

Organizatorji smo poskrbeli tudi, da udeležencem ni bilo nikoli dolgčas. Uredili smo posebej označeno sprehajališče za pse z številnimi “poops” postajami, v dveh korakih pa si si lahko privoščil tudi skok v mrzlo Sočo. Na voljo smo ponujali brezplačno izposojo koles, na  voljo je bilo  igrišče za badminton, odbojko in košarko, tematski večeri pa so bili tudi lepo obiskani.

Gostili smo  predstavnika GRS Tolmin, ki sta pripravila predavanja o primerih nesreč s katerimi so se srečali v preteklih letih. V petkovem popoldnevu smo udeležencem ponudili rafting in kajak na Soči, zvečer pa smo se v baru kampa kot v starih dobrih časih zazibali ob zvokih kitare izpod kolegovih prstov. Sobota je bila adrenalinsko obarvana. Lajež psov je že zgodaj preplavil Soško dolino. Delo na terenu običajno ta dan poteka najbolj intenzivno.

Psi so v želji po delu v največjem zagonu, motivacija vodnikov je na vrhuncu. Vsi si želijo še več novega, odkrivajo se nove poti, druge poti do istega cilja. Nekateri težijo k boljšemu laježu ali iskanju, spet drugi trenirajo mikrolokacijo ali pa delajo samo reviranje. Mladi psi pridobivajo nove izkušnje, učijo se oddaljevati od svojega vodnika in spoznavati svet proč od maminega krila.

In ugotavljajo, da je njihova igrača najbolj kul in da se splača prestopit marsikatero oviro, ki vodi do ponesrečenca.  Prav tako intenzivne pa so bile tudi misli dveh hrabrih Nizozemskih vodnic, ki sta se podali na tandemski polet s padalom iz Kobale in si iz zraka ogledali tolmisko kotlino in naš kamp. V sobotnih popoldanskih urah je sledila prava pasja tržnica s predstavniki Eukanube ter lokalnimi izdelovalkami spominkov.

Tolminci pa smo za svoj 20.roj.dan pripravili še nepozabno zabavo z roštiljado in glasbeno skupino Johnny Bravo, ki se je zategnila pozno v noč. Kot se za rojstni dan spodobi seveda ni manjkala niti torta, za presenečenja željne pa je sledil še ognjemet.. V še zadnje, nedeljsko jutro so nas prebudile kaplje dežja, ki pa nam niso pokvarile dneva. 

Vse dneve so skupine intenzivno trenirale od jutra do pozno popoldanskih ur. V nedeljo se je utrujenost pri obojih – vodnikih in psih že kako poznala zato je sledila le še motivacijska urica ali dve za pse  po bližnjih deloviščih, nato nedeljska goveja juhica izpod pridnih rok cateringa Novšak, ki je vse dni polnil naše zadovoljne želodčke in analiza, da je tabor uspel natančno tako, kot smo si ga zamislili.

V organizacijo 20. Mednarodnega tabora reševalnih psov smo organizatorji ERP Tolmin , ki šteje le 7 članov, vložili ogromno dela, truda in časa.  S samo organizacijo smo pričeli že v decembru 2012. Naš cilj je bil udeležencem ponuditi čim bolj kakovosten in programsko dodelan tabor.

Največji trd oreh nam je povzročalo iskanje lokacij oz. objektov, ki jih je za kvaliteten trening ni tako lahko najti. Do konca pa je vedno ostajalo vprašanje, če in kdaj so nam lastniki pripravljeni omogočiti njihovo uporabo, na nerganje sosedov pa na koncu nevede pozabiš in te ti na to spomnijo, takoj ko z delom že pričneš.

Ljudje se včasih vedemo, kot da sami pomoči nikoli ne bomo potrebovali. Še do tik pred zdajci nas je še bolj kot vse ”žulila” vsakodnevna organizacija prevozov na delovišča, ker smo zaprosili za vozila pri različnih organizacijah in službah in čakanje na odgovor nam je naredilo kar nekaj sivih las.

Glede na to, da je bil tabor z mednarodno udeležbo, je to za sabo potegnilo še nekaj logističnega dela - prevajanja, pošiljanje informacij, sprejemanje le teh in odgovarjanje na tisoč in eno vprašanje.

Vedno je bilo treba misliti še na tiste,ki nas ne razumejo v slovenščini, nekateri pa tudi v angleščini ne. Potrudili smo se in zbrali prevode osnovnih informacij, jedilnika, urnika dogodkov v vse jezike držav udeleženk. Na tem mestu se pa najbolj iz srca zahvaljujemo Campu Gabrje za vso pomoč pri organizaciji tabora in s tem marsikatero rešeno težavo.

Menimo, da  smo dosegli svoj namen. Finančno je bila sama organizacija kar velik  zalogaj, ker smo se odločili, da ves denar, ki so ga udeleženci prispevali za tabor namenimo prav njim.

Tako smo poskrbeli za kvaliteten trening z odličnimi inštruktorj, zabavo, super prehrano cateringa, ki je poskrbel za vse naše meso-, vege-, vegansko in dieto-jede želodčke in dali predvsem poudarek na dobrem počutju udeležencev.

Kljub trem veterinarkam, dvema zdravnicama in medicinski sestri smo v reševalnemu vozilu veterine Tolmin nudili pomoč le enemu zvitemu človeškemu prstu in eni pasji zviti šapici.

Konec dobro, vse dobro! Soča festivalley dobrih smrčkov, lajajočih gobčkov in mahajočih repkov je popolnoma uspel!

Fotogrfije si lahko ogledate na tej povezavi , RTV Slovenija pa je ojavil tudi kratek video prispevek.