Skrb in nega živali v rani mladosti se vedno obrestujeta

Za učinkovito prepoznavanje in ukrepanje je za rejca potrebno poznavanje osnovnih zakonitosti imunskega sistema telet, razvoja prebavil, prehrane, nege in oskrbe novorojencev ter najpogostejših infekcijskih oz. zajedavskih bolezni.

Imunski sistem novorojenih telet

Novorojena teleta, za razliko od odraslega goveda, niso sposobna samostojno razviti zadovoljiv obrambni sistem. Novorojena teleta sicer proizvajajo majhno število protiteles, vendar rezultati študij kažejo, da primarnega imunskega odgovora niso sposobna razviti še 10-14 dni po izpostavljenosti infekciji.

Prva protitelesa (imunoglobulini) se v krvi pojavijo po 4. dnevu po porodu, koncentracije, primerljive s tistimi pri odraslem govedu, pa dosežejo do 128. dne starosti. Najpomembnejšo zaščito telet pred infekcijami prebavil predstavlja lokalna imunost. Sluznica črevesja je zelo izpostavljena škodljivim mikroorganizmom, zato predstavljajo kislina v siriščniku, protitelesa v črevesnih resicah in črevesna mikroflora pomembno zaščito pred njimi.

Kolostrum ali mlezivo

Kolostrum ali mlezivo je izloček mlečne žleze matere. Nastaja v času presušitve mlečne žleze oz. nekaj tednov pred porodom. Koncentracije protiteles v mlezivu dosežejo 5 do 10-kratne vrednosti koncentracij v krvi matere. Mlezivo prve molže oz. podoja se bistveno razlikuje od mleka in vsebuje 27% suhe snovi, od tega 2,7% kazeina, 16% globulinov in albuminov, 3,4 do 9% maščob in 3% laktoze. Vsebnost suhe snovi, predvsem beljakovin oz. protiteles, v prvih 4 dneh pade na raven vsebnosti v mleku. Zaradi prej opisane

nezadostne imunosti novorojenih telet in visokih koncentracij zaščitnih snovi v mlezivu je seveda nujno, da dobijo živali mlezivo čim prej.

To je pomembno iz dveh razlogov:

Hranjenje telet z mlezivom

Čas hranjenja ter količina in kvaliteta zaužitega mleziva pomembno vplivajo na razvoj imunskega sistema telet in s tem na njihovo dovzetnost za okužbe z različnimi mikroorganizmi. Priporočljivo je, da teleta dobijo zadostno količino mleziva v prvih dveh urah po porodu, v prvih šestih urah skupaj to znaša 100-200 g protiteles IgG. V prvih 12 urah naj bi živali zaužile 10 -15 % telesne teže mleziva (50 g/liter IgG).

Na kvaliteto mleziva vplivajo številni dejavniki kot so:

Do 50 % novorojenih telet ne zaužije dovolj mleziva . Še posebej teleta, ki sesajo sama, običajno prehitro odnehajo.

Driske pri novorojenih teletih

V prejšnjem poglavju smo se seznanili z zakonitostmi obrambnega sistema telet in njegovega pomena na zdravstveno stanje. Driske se lahko pri teletih pojavijo zelo zgodaj, že v prvih dneh življenja. Ob zmanjšani imunosti, ki je običajno posledica nezadostne oskrbe s kvalitetnim mlezivom, lahko pride do okužb črevesja z različnimi povzročitelji:

VIRUSNI POVZROCITELJI:

Rota virusi

Okužbe telet z rota virusi se pojavijo 5 – 14 dni po telitvi. Virusi so ubikvitarni, kar pomeni, da so prisotni v okolju telet. Značilnost te skupine virusov je, da se lahko prenašajo tudi med nekaterimi različnimi vrstami (ljudje, govedo, prašiči, drobnica). Virusi prizadenejo in uničijo celice črevesnih resic, ki so zadolžene za resorpcijo vode in hranilnih snovi, zato pride do močne driske. Okužba lahko klinično prizadene od 5% pa do 80% telet. Smrtnost prav tako niha, pogine lahko 5% do 60% telet.

Korona virusi

Okužbe telet s korona virusi se pojavijo 3 – 21 dni po telitvi. Podobno kot rota so tudi korona virusi splošno razširjeni med populacijo. Pojavnost niha med 11 % in 80 %. Korona virusi se za razliko od rota razmnožujejo tako v črevesnih celicah kot tudi v celicah zgornjih dihal. Virusi krožijo v zaprtih čredah in se prenašajo iz starejših telet na novorojence. To je tudi eden od razlogov zakaj je izolacija novorojenih živali (igluji, samostojni boksi) tako pomembna. Teleta se lahko okužijo preko gobca, pa tudi preko dihalnih poti. Prizadetost sluznic tankega in debelega črevesja je trajna in težko nadomestljiva. Pogin telet je večji kot pri rotavirusnih infekcijah.

Terapija virusnih infekcij

Pri terapiji je najpomembnejša rehidracija živali s tekočino in z elektroliti (v obliki infuzij ali pitja) ter splošna podpora organizmu. Antibiotiki pri virusnih infekcijah niso učinkoviti, v primeru okužb s sekundarnimi povzročitelji (koliformi, klostridiji in salmonelami) pa je njihovo dajanje smiselno. Pomembna je tudi nega živali po zdravljenju (namestitev, temperatura okolja, prehrana).

BAKTERIJE IN PROTOZOI

Escherichia coli (E. coli)

Med bakterijami, ki lahko prizadenejo novorojena teleta in povzročijo drisko, je na prvem mestu E. coli. Infekcija vodi do hudega vnetja črevesne sluznice. Bolezen izbruhne že 2 – 5 dni po porodu in jo imenujemo tudi kolibaciloza. Bakterija je vseprisotna v okolju, še posebej v slabih higienskih razmerah. Izloča poseben strup, enterotoksin, ki vpliva na prepustnost črevesne stene za tekočino. Posledica tega je hitro izgubljanje telesnih tekočin in močna dehidracija živali. Klinično se bolezen kaže v močni prizadetosti živali, telesna temperatura je normalna ali celo znižana, ni apetita, trebuh je zmerno napet, blato je zelo vodeno, bledo rumeno do oker barve. Brez takojšne terapije, predvsem rehidracije, antibiotikov in podpore, je prognoza zelo slaba. Bakterija lahko v septikemični obliki vdre tudi v krvni obtok, pride do sepse, kar še poslabša težko zdravstveno stanje in običajno vodi v pogin živali.

Druge bakterijske vrste (salmonele, klostridiji), ki povzročajo driske so, kljub hudim izgubam ob izbruhih, manj pogoste v primerjavi s prej naštetimi povzročitelji.

Kriptosporidioza

Med kokcidijskimi povzročitelji je pri novorojencih najpomembnejša kriptosporidioza. Gre za protozoarno bolezen, ki je prisotna v nekaterih rejah in prizadene teleta v starosti 7 – 14 dni. Bolezen ne ogroža telet z normalnim obrambnim sistemom, pri zmanjšani imunosti pa lahko povzroči znatne škode. Je tudi zoonoza, kar pomeni, da je možen prenos na ljudi. Klinična slika bolezni ni značilna,

driska je srednje močna in traja dalj časa ne glede na tekočinske terapije živali. Na to bolezen pravzaprav posumimo ravno zaradi kroničnosti driske in neodzivnosti na klasične terapije. Teleta so lahko apatična, ne jedo in dehidrirajo. Bolezen sčasoma mine sama od sebe, v kolikor ni v času okužbe prišlo do zapletov in sekundarnih infekcij.

Preventiva

Mnogo bolj, kot zdravljenje obolele živali, je uspešno preprečevanje pojavljanja drisk v zgodnjem poporodnem obdobju. Predvsem je ta ukrep bolj ekonomičen in dolgoročno učinkovitejši. Pri tem odpadejo dodatno delo pri oskrbi obolele živali, izgube zaradi zmanjšanega prirasta ali celo pogina živali, dodatna količina krme in stroški zdravljenja živali. Kaj je potrebno narediti?

Izboljšati je potrebno higienske pogoje namestitve telet (čist, zračen in dovolj velik boks) in pravočasno zagotoviti zadostno količino (vsaj 3-4 l v prvih 6 urah po telitvi) oz. 5-6 l kvalitetnega mleziva v prvih 24 urah. Teleta pa najbolje zaščitimo tako, da cepimo njihove matere v času presušitve s cepivom, ki vzpodbudi nastanek posebnih protiteles proti E. coli, rota in korona virusom. Mlezivo teh krav je bogatejše s temi protitelesi in zato tudi veliko učinkoviteje zaščiti tele pred driskami v zgodnjem poporodnem obdobju.

Informacije o cepivu za preprečevanje drisk, ki jih povzročajo rotavirusi, koronavirusi in E.coli, proizvajalca MSD Animal Health najdete na tej povezavi!