Skrivnostni primer meseca: Ko se nevarnost skriva doma!
(11.06.2020) Laboklin vam ponovno predstavlja skrivnostni klinični primer urinskega sedimenta pri mački.
Lucia Sanchini, DVM, MSc, Dip. ECVCP, FRCPath, MRCVS, EBVS Specialist in Veterinary Clinical Pathology. BattLab, UK.
ZNAKI IN ANAMNEZA
Lastniki so na urgentno obravnavo pripeljali 7 let starega kastriranega mačka zaradi nenadnega bruhanja in oligurije. Pacient je bil striktno notranji maček z omejenim izhodom na balkon.
KLINIČNI PREGLED
Maček je bil dehidriran, depresiven, hipotermičen in se je slinil. Sluznice je imel lepljive in med pregledom se je večkrat pričel daviti. S palpacijo ni bilo opaziti abdominalne bolečine, le blago nelagodje v predelu želodca.
PREISKAVE
V spodnji tabeli se nahajajo rezultati biokemijske preiskave krvi in urina, ki sta bili izvedeni med urgentnim pregledom.
Slika 1: Urinski sediment, maček, nativni preparat. Opazno je visoko število cilindrov brez dokaza za vnetje.
Kakšna je vaša interpretacija rezultatov in najverjetnejša diagnoza?
INTERPRETACIJA REZULTATOV
Prisotna je zmerna azotemija z izostenuričnim urinom. Rezultati, skupaj z dehidracijo pacienta, izključujejo prerenalno azotemijo in nakazujejo na prisotnost ledvičnega obolenja.
Glukozurija z glikemijo znotraj referentnega intervala nakazujejo na tubularno bolezen, ki je bila potrjena z občutno proteinurijo ter izjemno povišanim razmerjem UPC.
Pregled urinskega sedimenta je pokazal številne cilindre brez prisotnosti vnetja. Cilindre so večinoma sestavljale epitelne celice, vsidrane v proteinski bazi.
Manjše število granularnih cilindrov se smatra za običajno v urinskem sedimentu zdravih živali, vendar pa v primeru tako občutnega povečanja nakazujejjo poškodbo renalnih tubulov. Dodatno na hudo poškodbo tubulov kažejo številne odmrle epitelne celice.
DIAGNOZA
Akutna ledvična odpoved zaradi tubularne poškodbe.
ZDRAVLJENJE IN KONTROLA
Zaradi resnosti stanja in poškodovanih ledvičnih tubulov so lastnike povprašali po možnosti izpostavljanja lilijam. Pritrdili so, da so prejšnje popoldne mačka videli med igranjem z belo lilijo (Lilium longiflorum), za tem se je nekaj ur skrival, dokler ga niso videli grozljivo bruhati ter ga pripeljali na pregled.
Mačka so pričeli zdraviti z agresivno tekočinsko terapijo in za 24 ur je pričel kazati blage znake izboljšanja.
Ponovljeni rezultati za ureo in kreatinin so pokazali zmerno znižanje obeh renalnih markerjev (urea 15.6 mmol/L, kreatinin 240 umol/L), izločanje urina pa je ostajalo minimalno. Drugi dan hospitalizacije je maček ponovno pričel bruhati, telesna temperatura mu je padla na 34,5 ºC in pričel je dobivati napade. Kljub ponavljajočim poskusom oživljanja je žal poginil.
ZAKLJUČEK
Lilije so popularne okrasne rastline, običajno prodajane za sajenje v notranjih prostorih, kar za izključno notranje mačke pomeni povečano nevarnost zastrupitve, saj lastniki pogosto niso ozaveščeni o toksičnosti rastline.
Mačke so posebej občutljive na zastrupitev z lilijo, ne glede na starost, spol ali pasmo. Vsi deli rastline so toksični: cvet, steblo, listi in cvetni prah. Toksična doza lilije pri mačkah ni poznana, obstajajo pa poročila, da lahko znake zastrupitve povzroči že zaužitje 1-2 listov ali cveta. Nefrotoksična spojina v lilijah se hitro resorbira ter vodi v akutno nekrozo renalnih tubularnih epitelnih celic.
Začetni klinični znaki so slinjenje, bruhanje, anoreksija in potrtost ter se običajno pojavijo v 1 do 3 urah po zaužitju. V naslednjih 12 do 30 urah se pojavi poliurija s posledično dehidracijo. Anurična faza sledi po 24 do 48 urah in je običajno povezana z visoko umrljivostjo.
Agresivna tekočinska terapija se mora pričeti znotraj prvih 24 ur po zaužitju strupa ter pred pojavom anurije. Vzdrževati jo je potrebno 24 do 72 ur ter sočasno preverjati biokemijske parametre in pregledovati urin za primerno oceno odpovedovanja ledvic ter odziva na terapijo.
Po pojavu anurične faze odpovedi ledvic sta trenutno edini učinkoviti obliki terapije dializa in hemodializa.
Prognoza je odvisna od jakosti kliničnih znakov, časa pričetka terapije ter faze okvare ledvic.
Najučinkovitejša metoda zagotavljanja varnosti notranje mačke je fizično preprečevanje izpostavljenosti tej rastlini, lastniki pa morajo biti poučeni o potencialnih toksičnih učinkih rastlin v stanovanju na njihove živali.
