Mačka z diabetes mellitus in akromegalijo
(18.10.2012) Klinični primer je predstavil Dr. C. Reusch na SEVC (Southern European Veterinary Conference), ki je potekal med 18. in 20. oktobrom v panski Barceloni.
Uvod
Slika 1: blaga prognatija inferior
Po trenutnih ocenah do 80% mačk z diabetesom oboleva za diabetesom tipa 2. Ostale oblike se pojavljajo le pri 20% mačk. Razvijejo se kot posledica druge bolezni, med katerimi so najomembneje pankreatitis, hiperkortizolizem in hipersomatotropizem (akromegalija).
Nastanek diabetesa lahko povzročijo tudi uporabe glukokortikoidov ali progestinov. Pri mački, ki ima teave z zdravljenjem sladkorne bolezni je potrebno pomisliti tudi na omenjena primarna obolenja.
Klinični primer
V ambulanto smo sprejeli 10 letno domačo kratkodlako mačko (5,3 kg teek kastriran samec) zaradi teav z reguliranjem sladkorne bolezni, ki je bila diagnosticirana pred 3 meseci. Terapija je vključevala Caninsulin® 1,5 U BID in visoko proteinsko dieto z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov (Purina DM Dietetic Management®).
Odmerek inzulina se je postopoma vial do 6 U BID, vendar brez kliničnega izboljanja pacienta. Tudi drug inzulinski proizvod Insulin Lantus® (5 U BID) ni dosegel uspeha.
Slika 2: Prečna kontrastna slika CT razkriva tvorbo na območju hipofize
Veterinarji so pred napotitvijo pacienta v nao ambulanto preverili tudi, ali je inzulin pravilno hranjen in apliciran. Na sploni klinični pregled je razkril blago prognatijo inferior, sicer pa je bil brez posebnosti (Slika 1).
Koncentracija glukoze v krvi ob sprejetju (2 uri po aplikaciji 5 U Insulin Lantus) je znaala 25,5 mmol/L (4.0-9.0), vrednost fruktozamina je bila 581 μmol/l (200-340). Ultrazvočna preiskava abdomna je pokazala povečana jetra in hiperehogeno bilateralno renomegalijo ter bilateralno adrenomegalijo.
Ugotovitve stanja jeter smo povezovali z mačobno infiltracijo, ki jo povzroča sladkorna bolezen; glavne diferencialne diagnoze za renomegalijo so vključevale limfom, amiloidozo, FIP in hipersomatotropizem, glavne diferencialne diagnoze adrenomegalije so bile hiperkortizolizem, hipersomatotropizem, hiperaldosteronizem in limfom.
FIP, limfom, amiloidoza in hiperaldosteronizem so bile manj verjetne zaradi dejstva, da je bila mačka klinično v dobrem stanju ter so bile vrednosti BUN, kreatinina in elektrolitov znotraj fiziolokih mej.
Zaradi tega smo nadaljevali s preiskavami za hiperkortizolizem in hipersomatotropizem. Rezultati deksametazonskega testa (z uporabo 0.1 mg/kg deksametazona) so bili v mejah normale, medtem ko so bile vrednosti IGF-1 močno poviane (> 1600 ng/ml; referenčna vrednost je 200-800). IGF-1 je nadomestni parameter za določanje rastnega hormona, poviane vrednosti pa sovpadajo s hipersomatotropizmom.
Zaradi monosti za napačno pozitivne rezultate je diagnozo potrebno potrditi s CT ali MRI preiskavo hipofize (Slika 2). Latnike smo obvestili o rezultatih in monostih terapiranja, kljub temu pa so zavrnili tako radioterapijo kot hipofizektomijo.
Lečeči veterinar je nadaljeval inzulinsko terapijo s povianjem odmerka inzulina Lantus® na 15 U BID za več mesecev. Po pol leta se je zdravstveno stanje mačke poslabalo in lastniki so se odločili za evtanazijo.
Zaključek
Hipersomatotropizem pri mačkah povzroča tumor pars distalisa hipofize, ki izloča rastni hormon (GH). GH ima katabolne in anabolne učinke; slednje nam delno prikae IGF-1.
Katabolni učinki so predvsem povezani z antagonističnim delovanjem z inzulinom ter so razlog razvoja sladkorne bolezni.
Anabolni učinki vključujejo proliferacijo kostnih, hrustančnih, mehkih tkiv in organov, kar se kae v povečani telesni velikosti ivali, iroki glavi in velikih apah, povianju telesne tee, prognatiji inferior, dihalnih teavah zaradi odebelitve faringealnih tkiv, degenerativnih artropatij in povečanja notranjih organov s potencialnimi disfunkcijami.
Kljub temu pa je treba poudariti, da so klinični znaki lahko zelo subtilni (kot v naem kliničnem primeru) ali celo odsotni. Nedavne raziskave kaejo, da je akromegalija pri diabetičnih mačkah pogosteja teava, kot se je predvidevalo.