Konjevo gibanje v naravi in pod jahačem
(24.11.2016) Osnove biomehanike 1. del je avtorski članek manualne terapevtke za konje, ki pomaga konjem z gibalnimi teavami in konjem v postopku rehabilitacije po pokodbi.
Konjevo telo deluje kot celota, zato ga je kot takega potrebno razumeti. Za efektivno gibanje je bistveno povezano in harmonično delovanje vseh struktur v telesu. Kosti, tetive, miice, vsaka ima svojo vlogo pri premikanju. Da je gibanje učinkovito, morajo vse strukture svojo nalogo opravljati dobro.
Če mehanizem nekje odpove, bo to zmotilo harmonijo gibanja in vplivalo na vse ostale dele telesa. Da bi laje ohranjali dolgoročno zdravje konja, moramo razumeti,, kaj se dogaja s konjevim telesom pri gibanju in noenju jahača.
Konj je v divjini ivel precej drugačno ivljenje kot ga ivi kot človekov sopotnik. Ogromni odprti prostori, celodnevno iskanje hrane in občasni beg pred plenilcem, vse to je precej drugačna slika od tiste, ki jo večina konj pozna danes.
Preivetje posameznika je bilo v divjini odvisno od sposobnosti bega, čemur se je konjevo telo skozi tisočletja evolucije odlično prilagodilo. Kot vse ivali, ki igrajo vlogo plena, ima tudi konj zelo dobro razvita čutila, hitre reflekse in izjemno sposobnost v kratkem času razviti veliko hitrost.
Energijsko varčno gibanje
Specifična telesna zgradba konju omogoča hitro pospeevanje. Njegovo telo je razmeroma teko, zato je za premikanje potrebno precej energije. Ta problem je konj tekom evolucije reil z energijsko varčnimi mehanizmi premikanja.
Konjeve noge od karpalnega in tarzalnega sklepa (»kolena«) navzdol niso omiičene in so tako, glede na njegovo telo, tanke in lahke, zaradi česar je za njihovo premikanje potrebno manj energije. Zaradi tega lahko konj noge premika hitreje.
Od »kolena« navzdol tečejo kite oziroma tetive, ki omogočajo izkoričanje elastične energije. Tetive delujejo kot vzmet. Ko konjeva noga stopi na tla in začne nase prevzemati teo, tetive shranijo energijo in jo nato, ko noga zapusti tla, pretvorijo v gibanje. Tovrstni način premikanja je energijsko zelo učinkovit.
Avtor fotografije: Alen Bubanja
Funkcija zadnjih in sprednjih nog
Konj v naravi priblino 60% svoje tee nosi na sprednjih nogah. Zaradi teke glave in vratu center tenosti ni na sredini telesa, temveč se nahaja veliko blije sprednjim kot zadnjim nogam (nekoliko za in nad komolčnim sklepom).
Sprednje noge so manj omiičene in opravljajo nosilno funkcijo. Močneje zadnje noge imajo pogonsko moč, so torej motor konja. Velike miice zadnjih nog omogočajo hiter pobeg pred morebitnim plenilcem.
Sistem sprednje noge-nosilnost, zadnje noge-pogon deluje, dokler konjevo telo ni obremenjeno bolj, kot je v naravi. Vsi se zavedamo, da konj ni na svetu z namenom, da bi na njem sedel človek. Zaradi njegovih specifičnih anatomskih lastnosti je sicer sposoben nositi dodatno teo brez hujih posledic, vendar le pod pogojem, da svojo dro in gibanje prilagodi dodatni obremenitvi.
V divjini konj svojih dni ne preivlja tako, da dlje časa skače čez podrta drevesa in druge ovire ali da poskua v najkrajem času prepotovati določeno razdaljo. Kot vse druge ivali, tudi konj v naravi ohranja energijo, zato se po navadi ne giblje hitreje, kot je potrebno.
Tako se konj večino dneva pase in se premika počasi, v koraku ali kasu, hitreji tempo pa ubere le, če to zahtevajo okoličine. Konj pod jahačem torej ni bolj obremenjen le zaradi dodatne tee, temveč tudi zaradi dodatnih jahačevih zahtev. Tovrstnim dodatnim obremenitvam konjeva »osnovna nastavitev« ni kos.
Absorpcija sil
Ob gibanju na konjevo telo delujejo različne sile, ki jih absorbirajo temu namenjene strukture. Večino sil absorbirajo kopitni mehanizem, miice in tetive s svojim vzmetnim delovanjem.
Določen del sil prevzamejo tudi sklepi. Različna tkiva so zaradi svoje sestave absorpciji sil prilagojena različno dobro. Miice so zelo dobro prekrvavljene in imajo zaradi tega izjemno sposobnost regeneracije. V odgovor na sile, ki delujejo nanje, se miice ojačajo. Z delom torej svojo sposobnost absorpcije sil povečajo.
Tetive so strukture, ki miice pritrjujejo na kost, so torej sestavni del miice, vendar pa imajo precej drugačno zgradbo in so tudi slabe prekrvavljene, kar pomeni nekoliko slabo sposobnost regeneracije. Tudi tetive se s treningom ojačajo.
Sklepi se v mnogih pogledih močno razlikujejo od miic in tetiv. Gladko delovanje sklepa omogoča sklepni hrustanec, ki obdaja konca obeh (ali več) kosti, ki se stikata v sklepu.
Gre za tkivo, ki nima lastnih krvnih in limfnih il. Hranilnih snovi torej ne dobiva neposredno, temveč posredno preko drugih struktur v sklepu (sinovialna tekočina in perihondrij).
Zaradi tega je sposobnost regeneracije sklepnega hrustanca zanemarljiva v primerjavi s sposobnostjo miic in tetiv.
Sklep se pri povečanih obremenitvah obrablja in ko obraba presee določeno točko, nastopijo vsem poznani simptomi. Vnetje, bolečina, togo gibanje začetni znaki artritisa.
Če torej povzamemo, za absorpcijo sil so najbolj primerne miice in tetive, sklepe pa je pred pretirano absorpcijo potrebno zavarovati. To je izhodiče na katerega se opiramo pri vpraanju, kako naj se konj giblje pod jahačem.
Struktura zadnjih in sprednjih nog
Sprednje noge se po zgradbi razlikujejo od zadnjih. Če si ogledamo skeletno strukturo konjevih nog, hitro vidimo, da so sprednje noge bolj ravne, imajo manj kotov, zadnje noge pa jih imajo več in so podobne harmoniki.
Bolj kot je noga ravna, več sile bodo absorbirali sklepi. Da si ta koncept laje predstavljamo, ga preizkusimo. Poskusimo narediti nekaj korakov s popolnoma stegnjenimi nogami, s čim manj upogibanja sklepov.
Občutek je trd, neprijeten in vsak korak čutimo po celem telesu. Naredimo e obratno. Naredimo nekaj korakov in pri hoji sklepe močno upogibamo.
Vidimo, da je gibanje mehkeje in da večino sile absorbirajo miice. Če torej elimo za absorpcijo uporabljati miice, potrebujemo upogibanje, potrebujemo kote.
Avtor fotografije: Alen Bubanja
Prenos tee na zadnje noge
Skeletna struktura in močne miice zadnjim nogam omogočajo, da laje prenesejo večje obremenitve. Ko torej od konja zahtevamo več kot njegovo naravno okolje, je smiselno, da konj teo prenese na zadnje noge, sprednji del pa razbremeni. Tako so sklepi manj na udaru, miice pa lahko dobro opravljajo svojo funkcijo.
Prenos tee na zadnje noge konjem ni neznan. Poglejmo si na primer rebca, ki se postavlja pred kobilami ali pa dva tekmeca, ki merita moči. Tea je v takih situacijah na zadnjih nogah, da se konj po potrebi lahko vzpne na zadnje noge in pokae svojo moč.
Prav to je namreč potrebno za prenos tee, moč. Konjem ni lahko spremeniti načina gibanja in dlje časa vztrajati v fizično zahtevnem poloaju.
Zato je potrebno konjeve miice sistematično razvijati in krepiti, da lahko zadnje noge bolj aktivno uporablja in na njih nosi večino tee pri gibanju.
K razbremenjenim sprednjim in aktivnim zadnjim nogam, k zbranosti, tei vsak dober jahač in trener. Kako konj pravzaprav prenese teo na zadnje noge, katere miice so pri tem aktivne in kaj se dogaja s skeletom, si bomo pogledali v naslednjem prispevku, kjer se bomo osredotočili na vpraanje, kaj je zbranost.
Avtorica fotografije: Anja Beran
Če na kratko povzamemo
- V naravi konj nosi večino tee na sprednjih nogah
- Ko se nanj usede jahač, sprednje noge na dolgi rok niso sposobne prenesti dodatnih obremenitev brez obrabe
- V izogib pokodbam mora konj pod jahačem teo prenesti na zadnje noge
- Dober jahač stremi k razbremenjenim sprednjim in aktivnim zadnjim nogam
Katja Porenta EEBW
Katja je manualna terapevtka za konje, ki pomaga konjem z gibalnimi teavami in konjem v postopku rehabilitacije po pokodbi.
Njena strast je poleg tega tudi izobraevanje jahačev in lastnikov konj, zato redno organizira predavanja in delavnice na temo zdravja konj. Za dodatne informacije je na voljo na 031 572 770, lahko pa jo poičete tudi na Facebooku Equine Bodywork Katja Porenta.