Raznovrstnost morskih pajkov na Antarktiki
(30.11.2015) Popolna tema in mraz – kljub temu je Antarktika dom za številne živalske vrste. Skrivnosti biotske raznolikosti so odkrivali znanstveniki iz Avstralije, Nemčije in ZDA. Za svojo raziskavo so preiskali 500 orjaških morskih pajkov, ki so pogosta vrsta v Južnem oceanu.
Strokovni članek, ki so ga objavili v reviji Royal Society Open Science sedaj poudarja, da so se nekatere vrste morskih pajkov, razvile na Antarktiki in se od tam razselile po širnih morjih sveta in ne obratno, kot se je pogosto predvidevalo.
Dolgo časa je hladen Južni ocean veljal za izjemno redko poseljenega, predvsem v primerjavi z vodami zmernih in tropskih območij. Ekspedicije v zadnjih 30 letih pa prepričljivo dokazujejo prav obratne razmere.
„Posebej v epikontinentalnem pasu Antarktike živijo številne različne vrste morskih pajkov, ki se ne pojavljajo nikjer drugje po svetu, so tako imenovani endemiti,“ pojasnjuje biolog prof. Florian Leese. Mnogih vrst ni mogoče ločiti le na podlagi njihovega izgleda, tako da se dokončno razvrščanje lahko opravi le na podlagi genskih analiz. Genetski podatki nakazujejo, da so se nove populacije eksplozivno razvijale predvsem v zadnjih 5 milijonih let. Strokovnjaki so trditev dokazali s potrjevanjem natanko določenega gena pri vrsti Colossendeis megalonyx.
V ta namen so preiskali več kot 500 čudaških, do 25 cm velikih živali, ki so jih lovili v mreže. Rezultati po eni strani nakazujejo, da je Antarktika bila izvorno mesto pri nastanku vrst, od tu pa so se osemnožci razseljevali po ostalih morjih. Po drugi strani je postalo jasno, da so te živali preživele obdobja masivnih poledenitev ter niso kasneje na novo migrirale do Antarktike iz območij južne Amerike.
S pomočjo določanja mitohondrijskega gena so raziskovalci lahko identificirali 20 genetsko popolnoma ločenih linij. „Njihov jedrni DNK pa nam pove, da to ne dokazuje 20 različnih vrst, temveč da so pajki deloma izmenjevali genetski material in so se tako genetski zapisi podvajali. Torej obstaja okoli 5 do 7 vrst morskega pajka,“ poudarja prof. Leese. Ta temelj biodiverzitete so strokovnjaki raziskovali kar deset let. S svojim delom so lahko vzpostavili eno največjih evidenc o molekularni raznolikosti.
Publikacija v celoti:
Regional differentiation and extensive hybridization between mitochondrial clades of the Southern Ocean giant sea spider Colossendeis megalonyxLars Dietz, Claudia P. Arango, Jana S. Dömel, Kenneth M. Halanych, Avril M. Harder, Christoph Held, Andrew R. Mahon, Christoph Mayer, Roland R. Melzer, Greg W. Rouse, Andrea Weis, Nerida G. Wilson, Florian Leese
Objavljeno 29. julij 2015.DOI: 10.1098/rsos.140424
http://rsos.royalsocietypublishing.org/content/2/7/140424
