Nova tudija opredeljuje ključne dejavnike uspeha pri prizadevanjih za ponovni vzpon velikih zveri
(16.02.2023) Nova raziskava je opredelila najpomembneje dejavnike, ki odločajo o uspenosti prizadevanj za premestitev velikih zveri na različna območja.
Rezultati raziskave bi lahko pripomogli svetovnim prizadevanjem za obnovo narave, vse od poseljevanja risov v Zdruenem kraljestvu do pogozditve izsekanih tropskih gozdov.
Velike zveri imajo kot vrhunski plenilci ključno vlogo v ekosistemih, vendar se je njihovo tevilo v zadnjih desetletjih močno zmanjalo. Premestitev velikih zveri lahko pripomore k njihovemu ohranjanju, na primer za ponovno naselitev vrste na območje, kjer je bila iztrebljena, ali za okrepitev obstoječe populacije, da se poveča njena sposobnost preivetja.
Vendar je bilo doslej le malo informacij o tem, kateri dejavniki odločajo o uspenosti teh (pogosto dragih) prizadevanj.
tudijo je izvedla mednarodna skupina pod vodstvom raziskovalcev z Oddelka za biologijo Univerze v Oxfordu, Raziskovalne enote za ohranjanje prostoivečih ivali (WildCRU) ter ole za geografijo in okolje.
Skupina je analizirala podatke iz skoraj 300 preselitev ivali, ki so potekale med letoma 2007 in 2021. Te so potekale v 22 dravah na petih celinah in so vključevale 18 različnih vrst zveri, vključno z medvedi, hijenami, velikimi mačkami in divjimi psi.
Ključne ugotovitve:
- Na splono sta bili dve tretjini (66 %) premestitev uspeni (če je ival v naravi preivela več kot 6 mesecev).
- Uspenost premestitev velikih zveri je od leta 2007 znatno narasla. Pri prostoivečih plenilcih se je uspenost poviala s 53% pred letom 2007 na 70%, pri ivalih, rojenih v ujetnitvu pa z 32% izpred leta 2007 na 64%.
- Med vrstami z najvijimi stopnjami uspenosti so bili volkovi grebenarji, pume in oceloti, pri katerih je bila stopnja uspenosti 100-odstotna. Vrste z najnijimi stopnjami uspenosti (priblino 50 %) so bili afriki levi, rjave hijene, gepardi, iberski risi in volkovi.
- Na splono je uporaba "mehkega spročanja" povečala monosti za uspeh za 2,5-krat. To pomeni, da se ival pred popolnim izpustom aklimatizira v novem okolju.
- Tudi izpustitev mlajih ivali (zlasti starih od 1 do 2 let) je povečala stopnjo uspenosti. Razlog za to je morda v tem, da so mlaje ivali bolj prilagodljive na novo okolje in imajo manjo verjetnost, da so razvile vedenje za iskanje domov.
- Pri ivalih, rojenih v ujetnitvu, se je stopnja uspenosti v primerjavi z ivalmi, rojenimi v naravi, zmanjala za 1,5-krat.
- Kljub temu je bilo ugotovljeno, da je nekaj več kot tretjina (37 %) preseljenih ivali v novem okolju nala partnerja in/ali vzgojila mladiča.
Čeprav je dejstvo, da je večina preseljenih ivali preivela, spodbudno, avtorji pravijo, da nizka uspenost parjenja kae na stalne izzive, s katerimi se soočajo prizadevanja za ponovno divjino, in predvsem na pomen varovanja e obstoječih habitatov.
Vodilni avtor Seth Thomas (Oddelek za biologijo, Univerza v Oxfordu) je pripomnil: "V zadnjih 15 letih smo postali uspeneji pri selitvi in ponovni naselitvi velikih zveri. To nam omogoča, da smo optimistični glede prihodnosti obnove pokodovanih ekosistemov po vsem svetu, vendar ne smemo pozabiti, da je vedno pomembneje začititi populacije velikih zveri tam, kjer so zdaj, preden jih izgubimo. Čeprav smo postali uspeneji, je 34 % posameznih premestitev neuspenih, zato jih ne moremo obravnavati kot nadomestilo za takojnje naravovarstvene ukrepe za reitev teh populacij.
V blinji prihodnosti bo premestitev velikih zveri morda vse bolj potrebna, saj se bodo habitati spremenili zaradi podnebnih sprememb, prav tako bodo spremembe v rabi tal povečale konflikte med ljudmi in ivalmi.
tudija "Evaluating the performance of conservation translocations in large carnivores across the world" je objavljena v reviji Biological Conservation.