Včasih preprosto nimamo nobene monosti!
(19.03.2020) Tik pred opoldanskim odmorom vidim gospo, ki z rahlo nemirnim border kolijem sedi v čakalnici. »Prejnjič smo bili pri godspodu doktorju...« prične, vendar preneha sredi stavka. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.
Skupaj z lastniki in lastnicami tako sem vsaj mislila se veterinarji junako borijo proti grozljivim boleznim in reujejo ljubljene ivali.
Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del naega poklica pa je grozno podcenjen...
Včasih preprosto nimamo nobene monosti
Prejnji teden, tik pred opoldanskim odmorom, vidim gospo srednjih let, ki z rahlo nemirnim border kolijem sedi v čakalnici. Po kratkem razgovoru ugotovim, da je elela pri gospodu doktorju cepiti svojo psičko.
Slučajno vem, da je sodelavec pravkar zaposlen s posegom, ob katerem se bo moral zadrati e kar nekaj časa. Torej prevzamem cepljenje in sprejmem posledično skrajanje časa za malico. Kaj vse počnemo za sodelavce in ljubke pse.
»Sodelavec bo e nekaj časa zaposlen,« ji pojasnim in ponudim monost, da lahko psičko cepim takoj. Z nekoliko oklevanja vstane.
»Prav, Lilly je v čakalnici zares e nekoliko nestrpna...« pripomni in mi počasi sledi v ambulanto.
Prejnjič...
»Prejnjič smo bili pri godspodu doktorju...« prične, vendar preneha sredi stavka. Ob pregledu kartoteke izvem, da je pred dvema tednoma prvič obiskala nao kliniko ter od sodelavca za psičko prejela kapljice za oči zaradi blagega konjuktivitisa.
Pričnem s pregledom. Lilly se nekoliko odmika, ko preverjam stanje konjuktivitisa. Lastnica postane nemirna: »Ste prepričani, da boste znali pregledati Lilly? Je izjemno občutljiva!« Njen glas postane proti kloncu stavka zelo visok. Lilly prične prestopati. Lastnica se privije k nemirni psički. »Mirno! Mirno! Mirno! Mirno!« panično povzdiguje glas. Lilly se poskua osvoboditi iz njenega čvrstega objema.
Med tem sem e pri avskultaciji. »Sprostite se nekoliko,« predlagam, »tudi za Lilly bi to bilo...«
»Le kako naj se sprostim, ko je moj pes prestraen???« se ji skoraj prelomi glas. Lilly med tem e poskakuje s sprednjimi tačkami. »Vaa psička ima relativno mirem srčni utrip,« jo poskuam pomiriti s pomočjo fiziolokih vrednosti. »Paaanična je!« zakriči lastnica, »Sedaj pa jo boste napadli e z injekcijo!«
Dobro, da sem brizgo e napolnila! V trenutku je Lilly uspeno cepljena in vsi smo srečni, da se bo drama kmalu zaključila. Lilly se strese.
»Va sodelavec jo je veliko bolje sprejel,« mi e zabrusi. Hitro odprem vrata in ji zaelim lep dan. Brez, da bi mi namenila dodaten pogled, odvihra mimo mene.
Pred vrati
Takoj, ko zapusti ambulanto pa se pred vrati nenadoma popolnoma sprosti. Prav tako ne vihra naprej, temveč se nekoliko obotavlja.
Pred njo, v čakalnici, stoji moj sodelavec.
»Oh, gospod doktor, saj ste tudi vi tukaj...,« zavzdihne.
Vidim, kako se ji zasvetlikajo oči. Pravkar postanem pozorna tudi na popolno namazane ustnice. Sedaj moj pogled pade e na super ozke hlače, v katere se je očitno stisnila pred obiskom kllinike...
In takrat se mi je posvetilo: Danes preprosto nisem imela nobene monosti, da bi jo zares osrečila.
Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmiljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Piite nam!
Naslovna fotografija: iStock.com / Vasilisa_k