Mi smo kot Batman!
(21.01.2020) Moje sanje so bile, da postanem veterinarka. Skupaj z lastniki in lastnicami tako sem vsaj mislila se veterinarji junako borijo proti grozljivim boleznim in reujejo ljubljene ivali. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.
Skupaj z lastniki in lastnicami tako sem vsaj mislila se veterinarji junako borijo proti grozljivim boleznim in reujejo ljubljene ivali.
Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del naega poklica pa je grozno podcenjen...
Ko sem kot otrok sanjala o tem, da postanem veterinarka, sem si predstavljala, kako bodo ljudje srečni, ko bom ozdravila njihove ljubljenčke. Predstavljala sem si sliko, kako mi kuki obliznejo roko, ko jim poslednjič odstranim obvezo z zaceljene tačke in kako se mucki med predenjem stisnejo k meni, ker jih je prenehal boleti trebuček. Konji me prijateljsko sunejo z nosom, krave sem elela boati med rogovi.
Seveda ni bilo potrebno zaključiti tudija, da bi ugotovila, da psi svojega veterinarja včasih iz jeze ali strahu pogrizejo, da znajo mačke in kunci na rokah pustiti hude praske ter, da tudi konji včasih brcnejo zelo ciljano proti svojim zdravnikom.
al je vse to pravzaprav razumljivo, če pomislimo, da se jim pogosto pribliujemo z injekcijskimi iglami ter se med pregledom običajno spravljamo prav na mesto, kjer najbolj boli.
Ob začetnikem zanosu pa mi kljub temu ni bilo takoj jasno, da smo tudi s strani lastnikov velikokrat deleni zgraanja, saj njihovim ljubljenčkom med pregledi počnemo grozne stvari: pikamo z injekcijami, premikamo boleče sklepe, predpisujemo dietno prehrano in podobno.
Zmeraj znova s strani ogorčenih lastnikov posluam stavke, kot so:
»Pravzaprav nisem niti elela do vas, Bela in jaz ne marava veterinarjev!«
»Je zares nujno, da sedaj Bobiju povrh vsega jemljete e vzorec krvi? e tako se zelo slabo počuti!«
»Ne, nikakor nimam namena Luni nadeti začitnega ovratnika!!!«
V taknih primerih moramo ostati močni. Ne smemo pozabiti na nao misijo. Moramo jih reiti, kljub temu, da ne vedo, da smo »ta dobri«. Pomagamo tistim, ki si ne morejo pomagati sami.
Samo trenutek to mi je nekako poznano...
Danes zjutraj me je udarilo kot strela z jasnega: mi smo kot Batman!
Batman temni jezdec med stripovskimi junaki, ki vedno znova reuje prebivalce Gotham Cityja pred zlobnei!
Lokalni časopis ga očrnjuje ter oznanja za krivega vsega slabega, kar se godi v mestu (V Gotham Cityju nimajo portalov za podajo mnenj in ocenjevanj, zaradi česar mora nalogo prevzeti lokalni časopis). Ljudstvo je med tem razdeljeno na dvoje: nekateri ga odobravajo, drugi sovraijo!
Pogosto je tragični heroj v vesolju stripov prav takni moramo včasih biti tudi veterinarji.
Vendar: kdor pozna resnico, obouje Batmana!
Njegovi cilji so dobri in upravičeni. Pripravljen je rtvovati svoje zasebno ivljenje za dobro drugih, pogosto je napaden in celo pokodovan, vendar se ne pusti ustrahovati.
Preprosto pravi junak!
Prav taken, kot smo veterinarji. Smo junaki, ki morda ne zmagamo zmeraj, ki tudi nismo zmeraj priljubljeni, kljub temu pa dan za dnem izboljujemo svet in pogosto celo reujemo ivljenja.
Borimo se proti bolečini, krpamo rane, ubijamo hudobne mikrobe in včasih celo spreobračamo situacije na bolje, čeprav je vse e kazalo, da je za pomoč davno prepozno!
Kaj taknega te kar povzdigne!
S tako lepo mislijo sem danes nenavadno srečna pričela sprejemati paciente.
V ambulanto pokličem prvo stranko...
In kot prvo zasliim besede: »Seveda, srček! Vsekakor se lahko skrije pred hudooobno zdravnico! Mama te bo začitila pred njo!«
In ponovno se mi je posvetilo: mesto potrebuje temnega jezdeca. Batman, sočustvujem s teboj!
Natisnite si te besede ter si jih za teke trenutke spravite v predal. Ali jih prilepite na vrata svoje omare. Poglavitno je, da nikoli ne pozabite: tudi veterinar je akcijski junak in reitelj sveta!
Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmiljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Piite nam!
Naslovna slika: iStock.com / flavijus