Ali smo drugačni?
(29.05.2020) Najverjetneje se e vsakdo izmed nas spominja svoje prve operacije, ki pa nikakor ni bila izvedena s skalpelom v roki... Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.
Skupaj z lastniki in lastnicami tako sem vsaj mislila se veterinarji junako borijo proti grozljivim boleznim in reujejo ljubljene ivali.
Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del naega poklica pa je grozno podcenjen...
Prepričana sem, da se vsak veterinar e spominja, kako se je vse začelo in kdaj se je zavedel: Jaz sem drugačen!
Najverjetneje se tudi vsakdo izmed nas spominja svoje prve operacije. S tem pa nimam v mislih tiste, ko smo kot začetniki ali celo e tudenti s skalpelom v rokah stali pred prvim pacientom in se potili. To ni bila za nikogar od nas prva izkunja operativnega posega.
Moja prva operacija
Moja prva operacija je bila izvedena na Piggeldy, mojem pliastem praičku. Pri estih letih sem ga nala v olski torbi in sem ga imela rada vse od tega trenutka naprej! Prav zaradi tega mi je bilo e huje videti, kaj se mu je pripetilo! Nekdo mu je uhelj prebodel s kovinsko značko, katere se je dral listek z oznako, da gre za pliasto ival. Ampak meni je bilo vseeno. Mučilna naprava je morala biti odstranjena. Neno sem jo odstranila s karjami, brez da bi pokodovala občutljiv uheljček. Povzročila nisem niti najmanje krvavitve!
Piggeldy e zmeraj ivi pri meni in nikoli več mu ni bilo potrebno nositi uesne znamke.
ivali je potrebno začititi...
e leta pred tem sem bila začitnica ivali. Tekla sem na glavno prometno cesto, da bi tamkajnjim mravljam lahko pojasnila, kako zelo nevarno je lahko prečkanje zanje.
Na alost me je mama povlekla s ceste e preden sem uspela dodobra prepričati uelke. Nikoli nisem izvedela, ali so preivele.
Bolj razumevajoče so moji stari reagirali na moje zamujanje v olo, saj sem morala na poti vse deevnike prestavljati s pločnika v varno zavetje trave.
Moja soolka je raztrganine na pliastih igračah ivala pod anestezijo, drugi so reevali vse najdene ivali brez doma ter jih nahranili in napojili.
Kakorkoli je bilo zmeraj pomembno reiti ali začititi ivali.
Danes s tem hobijem e bolj pretiravamo. Vendar pa ni več »smeno« ali »drugače«. Prav nasprotno. Sedaj celo z njim sluimo za svoje preivljanje.
Veterinarji smo prav posebna vrsta
Kljub temu pa včasih e zmeraj opaam, da smo veterinarji prav posebna vrsta.
Ob večerji po zaključku seminarja se na primer veselo pogovarjamo o idealni konsistenci pasjega kupčka, ki bo najbolje sluil kot vzorec za preiskave ob tem pa brez pomisleka uivamo v čokoladnem musu!
Ali pa se med večerjo v elegantni restavraciji pogovarjamo o alternativah za preverjanje nosečnosti in kolegica nič kaj diskretno zakriči: »No, potem pa prosim kar sama zahtevaj od svoje zaposlene, naj polula abo!!!«
Tudi, ko sodelavec pred zaključkom delovnega dne namigne: »Odlično, sedaj bom e tri dni imel vonj po mačjem urinu!«
Ali pa se med izobraevanjem v kleti hotela zgrinjamo nad mrtvim psom za učenje operativnega posega ter se s krvavimi rokami pogovarjamo, kaj bo za kosilo.
V takih trenutkih upam, da nas tisti, ki bi posluali, nimajo za popolne norce, temveč le za to, kar smo: pač nekoliko drugačni vendar kljub temu čudoviti!
Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmiljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Piite nam!
Naslovna fotografija: photoCD stock.adobe.com