Ali smo drugačni?

(29.05.2020) Najverjetneje se še vsakdo izmed nas spominja svoje prve operacije, ki pa nikakor ni bila izvedena s skalpelom v roki... Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.

Vir slike: photoCD – stock.adobe.com Moje sanje so bile, da postanem veterinarka.

Skupaj z lastniki in lastnicami – tako sem vsaj mislila – se veterinarji junaško borijo proti grozljivim boleznim in rešujejo ljubljene živali.

Danes mi je jasno: k poklicu veterinarja ne spada le zdravljenje pacientov, temveč tudi osrečevanje njih in njihovih lastnikov. Ta del našega poklica pa je grozno podcenjen...


Prepričana sem, da se vsak veterinar še spominja, kako se je vse začelo in kdaj se je zavedel: Jaz sem drugačen!

Najverjetneje se tudi vsakdo izmed nas spominja svoje prve operacije. S tem pa nimam v mislih tiste, ko smo kot začetniki ali celo še študenti s skalpelom v rokah stali pred prvim pacientom in se potili.  To ni bila za nikogar od nas prva izkušnja operativnega posega.

Moja prva operacija

Moja prva operacija je bila izvedena na Piggeldy, mojem plišastem prašičku. Pri šestih letih sem ga našla v šolski torbi in sem ga imela rada vse od tega trenutka naprej! Prav zaradi tega mi je bilo še huje videti, kaj se mu je pripetilo! Nekdo mu je uhelj prebodel s kovinsko značko, katere se je držal listek z oznako, da gre za plišasto žival. Ampak meni je bilo vseeno. Mučilna naprava je morala biti odstranjena. Nežno sem jo odstranila s škarjami, brez da bi poškodovala občutljiv uheljček. Povzročila nisem niti najmanjše krvavitve!

Piggeldy še zmeraj živi pri meni in nikoli več mu ni bilo potrebno nositi ušesne znamke.

Živali je potrebno zaščititi...

Že leta pred tem sem bila zaščitnica živali. Tekla sem na glavno prometno cesto, da bi tamkajšnjim mravljam lahko pojasnila, kako zelo nevarno je lahko prečkanje zanje.

Na žalost me je mama povlekla s ceste še preden sem uspela dodobra prepričati žuželke. Nikoli nisem izvedela, ali so preživele.

Bolj razumevajoče so moji starši reagirali na moje zamujanje v šolo, saj sem morala na poti vse deževnike prestavljati s pločnika v varno zavetje trave.

Moja sošolka je raztrganine na plišastih igračah šivala pod anestezijo, drugi so reševali vse najdene živali brez doma ter jih nahranili in napojili.

Kakorkoli je bilo zmeraj pomembno rešiti ali zaščititi živali.  

Danes s tem hobijem še bolj pretiravamo. Vendar pa ni več »smešno« ali »drugače«. Prav nasprotno. Sedaj celo z njim služimo za svoje preživljanje.

Veterinarji smo prav posebna vrsta

Kljub temu pa včasih še zmeraj opažam, da smo veterinarji prav posebna vrsta.

Ob večerji po zaključku seminarja se na primer veselo pogovarjamo o idealni konsistenci pasjega kupčka, ki bo najbolje služil kot vzorec za preiskave – ob tem pa brez pomisleka uživamo v čokoladnem musu!

Ali pa se med večerjo v elegantni restavraciji pogovarjamo o alternativah za preverjanje nosečnosti in kolegica nič kaj diskretno zakriči: »No, potem pa prosim kar sama zahtevaj od svoje zaposlene, naj polula žabo!!!«

Tudi, ko sodelavec pred zaključkom delovnega dne namigne: »Odlično, sedaj bom še tri dni imel vonj po mačjem urinu!«

Ali pa se med izobraževanjem v kleti hotela zgrinjamo nad mrtvim psom za učenje operativnega posega ter se s krvavimi rokami pogovarjamo, kaj bo za kosilo.

V takih trenutkih upam, da nas tisti, ki bi poslušali, nimajo za popolne norce, temveč le za to, kar smo: pač nekoliko drugačni – vendar kljub temu čudoviti!


Čutite, da tematika naslavlja prav vas? Razmišljate podobno? Ali ste popolnoma drugačnega mnenja? Pišite nam!


Naslovna fotografija: photoCD – stock.adobe.com

Do sedaj objavljeno

Vir slike: Sidney A. Tordy

Learned from the best!

Oči so se mi zasolzile, ko mi je prijazni gospod pojasnil, da se moram od svojega dragega ločiti za celih 6 dni. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Vir slike: Shutterstock / Nikolina Novikova

Skrivnostni sprejemni obred

Veterinar za male živali vsaj enkrat doživi trenutek, ko se vpraša, ali obstaja skrivnostni sprejemni obred, ki ga mora doživeti vsakdo, preden se lahko včlani v klub "pravih" lastnikov živali. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Vir slike: Inga Nielsen – stock.adobe.com

Življenje pod žarometi

Nedavno sem praznovala svoj rojstni dan. Pevski zborček bi moral pomeniti prav posebno pozornost. Ampak, bodimo iskreni: se v takih trenutkih počutite prijetno? Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Vir slike: desertsands – stock.adobe.com

Nadenimo svojemu življenju korono!

Trenutno se vse vrti okoli majhnega virusa, ki se zelo rad razmnožuje. Poglejmo torej tokrat krono s filozofskega vidika! Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Vir slike: iStock.com / Vasilisa_k

Včasih preprosto nimamo nobene možnosti!

Tik pred opoldanskim odmorom vidim gospo, ki z rahlo nemirnim border kolijem sedi v čakalnici. »Prejšnjič smo bili pri godspodu doktorju...« prične, vendar preneha sredi stavka. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Saj bo gospod doktor ponovno pojasnil!; Vir slike: Ilustracija: Dominique Tordy

Saj bo gospod doktor ponovno pojasnil!

Bila sem mlada in s svojim znanjem ter zanosom sem želela reševati svet. Ko bi šlo vse po planu, bi bila celo nagrajena s hvaležnostjo in občudovanjem. Danes poznam resnico. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Smo Batman!; Vir slike: iStock.com / flavijus

Mi smo kot Batman!

Moramo jih rešiti, kljub temu, da ne vedo, da smo »ta dobri«. Pomagamo tistim, ki si ne morejo pomagati sami.

Samo trenutek – to mi je nekako poznano…
preberi več