60. IVSA simpozij v Beogradu – Knowledge before technology
(01.11.2012) Od 15. do 23. decembra 2011 se je v Beogradu odvijal že 60. IVSA simpozij. Udeležilo se ga je 70 študentov z vsega sveta, od tega smo bili štirje iz Slovenije. Na simpoziju smo spoznali veliko zanimivih ljudi, se strokovno izobraževali in domov prinesli veliko novih izkušenj.
Na več kot 500 km dolgo pot smo se odpravili z vlakom z ljubljanske železniške postaje. Po jutranji ljubljanski konici smo komaj ujeli naš vlak in si izborili lasten kupe. Takoj smo ga opremili po svojemu okusu in pot se je lahko začela. Pot je bila zelo zabavna, tako da je 10 ur minilo, kot bi trenil.
Na beograjski železniški postaji nas je pričakal srbski gostitelj, ki nas je po nalivu biblijskih razsežnosti peš pospremil do našega hostla, kamor smo posledično prišli premočeni do kosti in z mokro prtljago. Nastanili smo se v sobe in se spoznali z drugimi delegati. Poseben vtis so na nas naredili organizatorji simpozija, saj so bili do nas ‒ svojih »jugoslovanskih bratov«, kot so nas klicali, še posebej prijazni.
Naslednji dan smo se že navsezgodaj zjutraj odpravili na ogled beograjske veterinarske fakultete. Najprej so nas pozdravili v tradicionalno nošo oblečeni študentje in nas pogostili z rakijo in slanim kruhom. Sledila je slovesna otvoritev simpozija z nagovorom v balkanski angleščini, nastop veterinarskega pevskega zbora, nato pa ogled fakultete.
Prostori beograjske veterinarske fakultete so zelo veliki, a borno opremljeni. Posebej sta se nam v spomin vtisnili anatomska secirnica z mizami izdelanimi iz pretopljenih nemških letal iz 2. svetovne vojne in patološka predavalnica, ki je močno spominjala na tiste iz Harry Potterja. Kljub temu da je fakulteta na videz hladna, je za študente in njihovo druženje dobro poskrbljeno – imajo svojo menzo, bar in v avli postavljeno mizo za namizni tenis.
Kot zanimivost naj povemo, da tamkajšnji študentski dom stane le 10 € na mesec. Na fakulteti se nahaja tudi anatomski in patološki muzej, v katerem je ogromna zbirka raznoraznih patoloških preparatov in okostij. Zelo zanimiva se nam je zdela tudi njihova klinika.
Pri zagotavljanju asepse tam zamižijo na eno oko. Povedali so nam, da tam opravijo veliko kastracij in sterilizacij potepuških psov, ki pa jih po posegu ne dajo v zavetišča tako kot pri nas, ampak jih vrnejo nazaj na ulice, tako da jih na ulicah na žalost kar mrgoli. Pri posegih na potepuških živalih sodelujejo študentje.
Po ogledu smo imeli predavanja o srbskih avtohtonih pasmah psov, o diferencialnih diagnozah nevroloških težav pri prežvekovalcih in o patologiji potepuških psov. Sledila je prva IVSA generalna skupščina. Zvečer smo se najprej družili v hostlu, potem pa smo se odpravili v klub.
Tretji dan smo se že navsezgodaj z avtobusom odpravili v Center za reprodukcijo in umetno osemenjevanje Velika Plana. Tam so nas pogostili, nato pa nam razkazali center. Imajo 350 plemenskih bikov in 100 plemenskih merjascev. Videli smo, kako zgleda odvzem in shranjevanje bikovega semena, pokazali so nam tudi kako ugotavljajo kakovost semena.
Pot smo nadaljevali do Svilajnaca, kjer smo preživeli cel vikend. Prespali smo v dijaškem domu veterinarske in kmetijske srednje šole. Tam smo imeli najprej predavanja o srbskih avtohtonih živalih, nato pa drugo IVSA generalno skupščino.
Ta je potekala v dvorani, ki je spominjala na jugoslovanske čase. Vsepovsod so bile namreč izobešene srbske zastave, stene pa so bile oblečene v rdeč žamet. Že ob prihodu so nas spremljale kamere, s svojim obiskom pa nas je počastil tudi srbski minister. Zvečer smo šli v tipični srbski klub, kjer smo ob hruškovcu in rakiji žurali do zgodnjih jutranjih ur.
Naslednji dan smo šli v muzej voščenih lutk v Jagodini, kjer so upodobljeni najbolj znani srbski športniki, književniki in ostale eminentne osebe Srbije, kot so Josip Broz Tito, Slobodan Milošević, Nikola Tesla, Karađorđević in drugi.
Lutke imajo originalne kostume in orožje. Sledil je ogled farme goveda, kjer pa poleg goveda redijo tudi šarplaninske pse, imajo pa tudi osle in precej konjev. Nadaljevali smo z ogledom jagodinskega živalskega vrta, nad katerim smo bili predvsem delegati bolj razvitih držav zelo ogorčeni, saj milo rečeno za živali ni najbolje poskrbljeno. Sicer pa je v živalskem vrtu preko 100 vrst živali.
Tam smo imeli kosilo, potem pa smo se odpravili nazaj proti Beogradu. V Beogradu smo imeli tiho avkcijo, katere izkupiček je namenjen veterinarskim fakultetam držav v razvoju.
Sledil je dan, ki smo ga zaradi voznikovega nepoznavanja poti večino preživeli na avtobusu. Najprej smo šli na ogromno farmo krav molznic črnobele pasme. To je ena največjih farm molznic v Evropi in je zelo moderno opremljena. Imajo rotacijsko molzišče, v katerem kravam igra klasična glasba, kar pozitivno vpliva na mlečnost. Pokazali so nam svojo tehnologijo reje in nas seznanili s problematiko farm takšnih razsežnosti.
Naslednja postaja je bil samostan Hopovo. Pot do tja je bila še posebej zanimiva. Vozili smo se namreč v majhnem starem avtobusu, ki je močno spominjal na tistega iz filma Ko to tamo pjeva. Voznik je med potjo ves čas kadil in preklinjal, saj smo se na poti večkrat izgubili.
Vozili smo se po podeželju, kjer se je po vojni ustavil čas, tako da so bile še vsepovsod vidne posledice vojne. Po naporni in dolgi vožnji smo (bolj po pomoti) le prispeli do cilja, kjer nas je pozdravil menih in nam razkazal čudovit samostan.
Za konec smo šli še v Novi Sad, kjer smo se na trdnjavi okrepčali in uživali v veličastnem razgledu. Zvečer smo se končno le vrnili v Beograd, se oblekli v rdeče in se okrasili z božičnimi okraski ter odšli na zabavo v novoletnem slogu.
Zjutraj nas je ena izmed srbskih gostiteljic popeljala skozi Beograd in nam razkazala nekatere znamenitosti. Lahko smo si izbrali muzej, ki si ga želimo ogledati. Mi smo si izbrali muzej Nikola Tesle, kar se je izkazalo za odlično odločitev.
Zbirka vsebuje več kot 160.000 originalnih dokumentov, 2000 knjig in revij, 1200 zgodovinskih in tehničnih predmetov, 1500 fotografij in mnogo originalnih izumov, maket in modelov. Delovanje nekaterih modelov in izumov smo lahko preverili tudi sami, kar nas je še posebej navdušilo.
Zvečer smo imeli tradicionalni kulturni večer, kjer je vsaka država predstavila svojo fakulteto in kulturo.
Našo državo smo predstavili s pršutom, potico, bohinjskim in tolminskim sirom, vsi pa so bili najbolj navdušeni nad prekmursko gibanico. Od pijače so lahko poskusili Laško pivo, štajersko belo vino in borovničke. Zelo zanimivo je bilo spoznati druge kulture in poskusiti raznorazne jedi in pijačo.
Naslednji dan smo pričeli z delavnicami. Mi smo si izbrali anatomijo in dobrobit živali. Na prvi delavnici smo secirali psa in oko žirafe, zraven pa ponovili anatomijo (profesorica je bila več kot navdušena nad našim znanjem ).
Na delavnici o dobrobiti živali pa smo v skupinah razpravljali o zakonodaji, potrebah živali in podobnem. Po delavnicah je sledil odmor. Odločili smo se, da se odpravimo na znamenite srbske čevape v lepinji. Zvečer smo imeli živo dražbo z raznoraznimi predmeti, nastopi in podobnim, s čimer se je zopet zbiral denar za dobrodelne namene.
Tudi naslednji dan smo pričeli z delavnicami. Udeležili smo se delavnice na temo rentgena, kjer nam je prijazna profesorica osvežila nekatere stvari, izvedeli pa smo tudi veliko novega.
Sledila je tretja IVSA generalna skupščina in pa IVSA delavnice. Popoldne smo si ogledali belo palačo, slavno rezidenco Josipa Broza Tita. Tina in Špela sta se po tem odpravili na dolgo pričakovani šoping in se vrnili s polnimi vrečkami.
Zvečer smo imeli formalno zaključno večerjo. Lepo urejeni smo uživali ob dobri hrani in pijači ter nastopu folklorne skupine medicinske in veterinarske fakultete. Podelili so nam tudi certifikate o sodelovanju na simpoziju.
Sledila je zabava pozno v noč in neizbežno žalostno slovo od novih prijateljev. 23. decembra pa smo se že navsezgodaj zjutraj odpravili proti božično obarvani Ljubljani.
Simpozij nam bo za vedno ostal v lepem spominu. Sklenili smo veliko novih poznanstev s kolegi s celega sveta. Še danes se skupaj velikokrat nasmejimo prigodam iz Beograda in upamo, da se kmalu spet udeležimo kakšnega kongresa ali simpozija.
Pišejo: Denis Tratnjek, Jernej Hren, Tina Samojlenko in Špela Špajzar
