Erasmus praksa ali kako preživeti kot študent veterine v Parizu

(24.10.2012) Hja, kje naj sploh začnem ... zakaj Francija in zakaj univerzitetna klinika v Parizu? Na enem izmed simpozijev/kongresov IVSA, mislim, da ravno na tistem januarja 2011 v Sloveniji, je udeleženka iz vrst IVSA Alfort na občnem zboru predstavila njihovo šolo, kako se v njihovi lokalni IVSA trudijo z animacijo Erasmus študentov in kako imajo od leta 2009 popolnoma novo kliniko za male živali.


Spomenik Claudea Bourgelata
Ta predstavitev mi je ostala v spominu in potem ko mi v Angliji ni uspelo najti prakse po svojih željah (večinska mala praksa, vendar tudi nekaj »konjske«), sem se obrnila na francosko kolegico in ta mi je hitro posredovala kontakt odgovorne osebe, ki mi je odobrila 3 mesece prakse na École Nationale Vétérinaire d'Alfort; in sicer 9 tednov na kliniki za male živali in 3 tedne na kliniki za konje.

Dodaten motiv za odhod v Francijo mi je bil tudi izpiliti svoje znanje francoščine, saj je od konca srednje šole praktično nisem uporabljala in nisem hotela ostati nesvetovljanski človek, ki govori le en tuj jezik.

Torej, preden bi mignil, je prišel 28. januar in moje letalo je odletelo iz Ljubljane (ujela sem še direkten let Easyjeta, ki je mesec dni po mojem odhodu obupal nad to očitno ne dovolj profitno linijo) do letališča Charles de Gaulle v Parizu.

Če ste se kdaj učili zgodovino veterinarstva (mislim, da si je marsikateri »bolonjec« le-to izbral kot izbirni predmet v nižjih letnikih), se boste spomnili, da je prvo pravo veterinarsko šolo na svetu ustanovil Claude Bourgelat leta 1761 v Lyonu. 

V spomin na ta dogodek smo lani tudi praznovali 250. obletnico obstoja veterinarskega izobraževanja in s tem poklica. 


Ena od sob za študentske predpreglede na kliniki za male živali

Taisti stric Claude pa je nekaj let pozneje, leta 1766, kot drugo na svetu ustanovil veterinarsko šolo v Alfortu, blizu Pariza, ki se danes postavlja z naslovom najstarejše tovrstne šole, ki še stoji na originalni lokaciji.

Kraj Maisons-Alfort se je do današnjih dni sicer že popolnoma zlil z mestom Pariz, saj skozenj vozi tudi pariški metro, ki te pripelje v center mesta v pičle pol ure. Območje šole (kampus) je vse naokoli obdano z visokim zidom in vanj lahko vstopiš le s pomočjo magnetne kartice (oziroma počakaš, da gre ven/noter kdo drug :-). 


Operacija staze foliklov pri vodni želvi

V notranjosti šolskega območja deluje tudi jahalna šola, sicer od same šole organizacijsko povsem ločena, z 2 manežama in okoli 50 klubskimi konji in poniji, kjer lahko za ne prevelik denar jahajo tudi študenti.

Velika večina študentov živi v študentskem domu, ki je prav tako del kampusa, v samostojnih garsonjerah ali pa po dva na apartma, pri čemer ima vsak svojo sobo, delijo pa si kuhinjo in kopalnico. 


Kirurška stabilizacija zlomljenega krila pri flamingu

Sliši se sicer super, vendar za ta luksuz plačujejo tudi solidno ceno: 400 - 500 evrov na mesec. Jaz sem imela srečo, da sem dva meseca pol legalno stanovala sama v garsonjeri francoske študentke, ki je bila tisti čas na praksi, in sem ji plačevala »samo« 300 evrov mesečno; preostanek pa sem preživela praktično zastonj v deljenem stanovanju s švicarskim parom (tudi Erasmus študenta). Uporabljala sta namreč bolj ali manj le eno sobo od dveh in sta me prijazno povabila za cimro za tisti čas.


Operacija katarakte - slika na ekranu v operacijski dvorani

Večina stavb na območju kampusa je sicer precej dotrajanih (dajejo ti vtis, da so jih zgradili še v času gospoda Bourgelata) in dosti jih tudi ne uporabljajo več – odpada jim omet, šipe so razbite, v notranjosti je polno zavržene krame ... tudi nekoč gotovo mogočna stavba klinike za konje ni v najboljšem stanju in bi bila potrebna korenite prenove, a vodstvo šole nima denarja (hmm, tole zadnje je pa nekam znano, kajne ... ? .-) 


Žur v rožnatem
Notranjosti vseh zgradb sicer nisem uspela spoznati, glede na to, da sem bila tam specifično na praksi na dveh klinikah, vendar je bil precej grozljiv že obisk bivših stavb klinike za mesojede, ki nam ga je omogočil eden od asistentov med neko večerno poslovilno zabavo na kampusu.

Delali so - milo rečeno - v nemogočih razmerah, med operacijami jim je praktično odpadal omet na paciente. In potem, končno, so oktobra 2009 odprli novo veliko trinadstropno kliniko, kjer poleg cele palete veterinarskih storitev za pse in mačke nudijo tudi preglede, hospitalizacijo in kirurške posege za eksotične živali, oziroma kot jih oni na kratko imenujejo – NAC (Nouveaux Animaux de Compagnie).

Na kliniki je zaposlenih 40 veterinarjev pedagogov, poleg cele čete tehnikov in internistov.

Internisti so novopečeni dr. vet. med., ki so se prijavili na razpis in bili izbrani po posebnem izpitu. 

Eno leto, kolikor traja njihov staž, krožijo po različnih enotah klinike in so v vlogi deklice za vse oziroma so odgovorni za manjše preglede, cepljenja, urgence in enostavne kirurške posege; ob tem pa se seveda srečajo z ogromnim številom primerov in se imajo priložnost še naprej učiti od »sivih eminenc«. 


Akcija ležeči osel

Imajo celo nadstropje hospitala s 50 navadnimi kletkami in 13 kletkami za intenzivno nego, 13 operacijskih dvoran, 2 digitalna rentgena, 4 abdominalne in 2 kardiološka ultrazvoka, 15 ambulant, 5 večjih prostorov za »predpreglede«, posebne sobe za endoskopijo, elektroretinografijo itd. Na območju šole deluje tudi (sicer privatni) center s CT in MRI diagnostičnimi aparati ter možnostjo radiacijske terapije.

V posebnih stavbah so tudi center za fizioterapijo z bazenom za plavanje; center, ki se ukvarja s kinologijo in službenimi psi, ter poseben center za reprodukcijo mesojedov, ki vsi na nek način tudi spadajo pod matično kliniko.


Ne rabi podnapisa :)
Po številu pacientov se uvrščajo v sam vrh univerzitetnih klinik v Evropi, eden izmed glavnih vzrokov za to pa je relativna cenovna dostopnost – cene veterinarskih storitev na šoli niso bistveno višje kot pri nas, kljub astronomskim cenam drugih stroškov življenja v Parizu, in baje ima velika večina mestnih privatnih klinik cene veliko bolj zasoljene.

Politika njihovega faksa je glede tega jasna: študentom želijo omogočiti čim več primerov, stranke pa tudi vedo, da bodo z njihovimi živalmi (seveda pod strokovnim nadzorom) delali študenti in da se bodo zaradi pedagoškega procesa lahko kar pošteno načakali v čakalnici; bo pa njihova denarnica na koncu manj trpela in živali bodo vseeno deležne vrhunske storitve pod nadzorom strokovnjakov na posameznem področju.

Spekter primerov sega tako od cepljenj (s katerimi se spoprimejo študenti v 3. letniku) do specialističnih pregledov (npr. endokrinologije) in zahtevnih operacij (lotijo se celo odstranjevanja možganskih tumorjev).

V času prakse sem vsak teden zamenjala enoto na kliniki in bila kot član ene od skupinic študentov 5. letnika, ki so si izbrali male živali za svoj izbirni semester. Ti krožijo po kliniki 16 tednov po vseh enotah in nato še 6 tednov bolj usmerjenih v interno medicino ali kirurgijo (po želji). Seveda so prej preživeli na kliniki za male živali že 13 tednov v 4. letniku, ki jih morajo opraviti vsi študenti. 


Lac Daumesnil

Dodatno si lahko izberejo študenti te usmeritve (mala praksa) še 6 tednov prakse na eksotih, v enoti za vzrejo in fizioterapijo psov oziroma v enoti za divje živali. Druge opcije za usmeritev v 5. letniku so še medicina konj, proizvodne živali, raziskovalno delo, javno zdravje … 

Seveda pa se večina študentov odloči za eno od prvih treh možnosti ali pa za mešano prakso na malih in proizvodnih živalih, ki jim tako vzame celo leto, ne le polovice kot ostalim.

V kolikor želijo, lahko ta izbirni semester petega letnika opravljajo tudi na kateri drugi veterinarski fakulteti v Franciji (Lyon/Toulouse/Nantes); nekatere izmed njih so namreč znane kot »boljše« za področje konj in proizvodnih živali oziroma imajo vsaj precej več primerov, saj ležijo na deželi.

Nato imajo v petem letniku en semester namenjen še pisanju diplomske naloge, ki pa jo morajo v primeru mešane prakse napisati enkrat vmes. V okviru študija imajo v vsakem letniku tudi več tednov (v četrtem na primer kar 7) obvezne strokovne prakse pri izbranih veterinarjih v Franciji ali v tujini. 


Recidiv sarkoida ob prepuciju pri konju

Že po 4. letniku dobijo neke vrste diplomo, s katero lahko delajo praktično kot veterinarji, le brez naziva doktor in pod nadzorom kvalificiranega veterinarja – tako študente številne klinike »porabijo« za nočna dežurstva, ki so razmeroma dobro plačana in na katerih morajo sami sprejemati odločitve (na telefon sicer lahko kadarkoli dobijo veterinarja za nasvet) ter se ob tem seveda veliko naučijo.

Praktično vsak študent, ki sem ga spoznala, je nekajkrat na teden opravljal takšno nočno dežurstvo, res pa je, da so bili pogosto precej izčrpani, saj dela na univerzitetni kliniki zato zanje ni bilo nič manj.

Ko francoski študenti diplomirajo - v kolikor nimajo npr. ambicij po delu na prestižnih pariških klinikah za male živali - jim ni nikakršen problem dobiti zaposlitve v veterinarski praksi. Za delo v sektorjih na obrobju naše stroke, v katerih dela vedno več slovenskih veterinarjev (podoben ali še hujši problem imajo npr. tudi Španci), se odločijo le redki in to samo v primeru, ko ugotovijo, da jim taka poklicna pot bolj ustreza kot pa praksa; ne pa zato, ker ne bi dobili drugega dela. 


Operacija kolike (praznjenje debelega črevesa)
Sploh za področje velikih živali vlada v Franciji veliko pomanjkanje veterinarjev, tako da se za vsakega Evropejca, ki zna vsaj nekaj francosko (brez tega žal ne prideš daleč), ponujajo priložnosti za delo, sploh na podeželju in to vsaj Španci in Italijani množično izkoriščajo.

Sama sem začela s tednom prakse na eksotičnih živalih, ki je bila zame popolnoma nekaj novega – tako sem opazovala operacijo želve s stazo foliklov, odstranjevanje nadledvične žleze pri belem dihurju, fluoroskopijo sivega žakoja z delno stazo prebavil in sumom PDD (bolezen razširjenega žleznega želodca), kastrirala kunca, opazovala naravnanje krila po odprtem zlomu z eksterno fiksacijo pri flamingu, skupaj z ostalimi študenti in veterinarji obupovala nad brezupnim zdravljenjem hudega pododermatitisa treh tačk z osteomielitisom in abscesom na obeh zadnjih pri kuncu ...

Prvi teden sem se seveda še zelo lovila z jezikom, pa tudi področje dela mi je bilo čisto neznano, vendar so bili vsi zaposleni v enoti NAC izredno prijazni in potrpežljivi, tako da sem se ogromno naučila.

Nato sem nadaljevala z ambulantno prakso. Delo v pritličju, kjer potekajo ambulantni pregledi, tako splošni kot specialistični, poteka praviloma tako, da v enem od petih večjih prostorov s čakalnico, računalniki za študente (prek katerih imajo dostop do cele kartotečne baze klinike) in cca. 6 mizami za pregled, ločenimi s pregradami, študenti opravljajo odvzem anamneze in svoj klinični pregled, t.i. predpregled.

Nato se »postavijo v vrsto« in čakajo, da je prost eden izmed asistentov oziroma profesorjev njihovega dnevnega programa kroženja (medtem seveda v ambulanti spremljajo primere drugih študentov svoje skupine) in mu/ji predstavijo svoj primer, nato pa jih le-ta bolj ali manj »muči« z vprašanji o diferencialnih diagnozah, potrebnih dodatnih preiskavah ipd. 


Erasmus žur
Nato se skupaj z lastnikom dogovorijo o nadaljnih postopkih, študent vzame žival in jo pelje na rtg/ultrazvok, vzame kri oziroma urin (ki ga po pravilu vedno jemljejo internisti s cistocentezo na »ta slabšem« ultrazvoku), naredi osnovne preiskave urina in krvi sam oziroma uredi vse potrebno za pošiljanje vzorca v laboratorij.

Nato se po dobljenih rezultatih še enkrat dobijo skupaj študent, lastnik in odgovorni veterinar pedagog ter se pogovorijo o možnostih zdravljenja. Študent nato po potrebi napiše recept, ki ga veterinar le podpiše.

Na koncu mora študent za svojega pacienta vpisati vse od anamneze in kliničnega pregleda do terapije tudi v računalniški kartotečni sistem, kar potem isti dan ali v naslednjih dneh odgovorni pregleda (oziroma naj bi pregledal, pri tem so bolj ali manj dosledni) in potrdi.

Splošna medicina, ortopedski pregledi in dermatologija imajo na primer preglede vsak dan, medtem ko razne bolj specialistične storitve kot so urologija, nevrologija, etologija, nutricionistika ipd. pridejo na vrsto enkrat do dvakrat na teden. 

Situacija sicer lahko postane precej kaotična ob velikem številu naročenih in študentov, vendar se ob tem naučiš ogromno samostojnosti, komunikacije s stranko in začneš misliti z lastno glavo. Res je, da se lastniki precej načakajo, vendar se je pritožil le redkokateri, saj vedo, da so prišli v izobraževalno ustanovo.


Odmerki so pripravljeni in akcija sterilizacij in kastracij mačk se lahko začne!

V ambulantah sem preživela nekje 3 tedne in pol in to je bil moj najljubši del prakse. V začetku si sicer še nisem upala sama sprejemati pacientov in sem se pridružila kakemu francoskemu študentu, saj sem se bala, da ne bom razumela strank. Francozi namreč počasi sploh ne znajo govoriti, moje znanje jezika ob prihodu pa je bilo tudi bolj revno. 

Vendar sem se čez nekaj tednov opogumila in na koncu sama sprejemala stranke celo pri profesorju za endokrinologijo, pred katerim imajo vsi nekaj strahospoštovanja, saj kljub prijaznosti zahteva ogromno znanja od študentov.

Največ težav mi je predstavljalo vpisovanje v računalnik, saj je pisati francosko veliko težje kot govoriti, pa tudi njihova tipkovnica je milo rečeno obupna, tako da mi je to vzelo 3x več časa kot ostalim študentom. Pa tudi to je sčasoma nekako šlo.

En teden in pol sem prebila na oddelku »imagerie«, torej rentgenu in ultrazvoku. Sama slikati živali na rentgenu sicer nisem smela, čeprav svoje študente tehnike rentgenskega slikanja v praksi tam učijo ves čas od 3. letnika dalje. 


Hja, tudi kaj tako »okrašenega« pride na kliniko ...

Za tako kratko obdobje mi namreč niso uredili osebnega dozimetra, ki ga mora tam obvezno nositi vsakdo, ki je prisoten v sobi za rentgen med slikanjem, in to tudi, če le stoji za pregrado. Ali gre za pretiravanje ali ne, lahko presodi vsak posameznik zase, meni se je že zdelo. 

Tako sem tisti sicer sončni teden presedela v temni sobi brez oken in s kopico računalnikov ob interpretaciji rentgenskih slik in ob ultrazvočnih pregledih. Od vseh enot nam edino na ultrazvoku niso pustili vaditi na pacientih, ker so se bali za svoj dragi ultrazvok, tako da smo se tehnike učili na šolskih beaglih oziroma psih študentov na »slabšem« ultrazvoku, »prave« ultrazvočne preglede pa smo opazovali in si v vmesnem času tudi ogledovali filmčke značilnih patologij.

Ultrazvok srca sicer izvaja poseben kardiološki oddelek, kjer sem preživela žal le en (mentalno izjemno naporen) dan v vseh 3 mesecih. Nekateri tam zaposleni specialisti baje veljajo za ene najbolj priznanih kardiologov v Evropi.

V kirurškem bloku sem preživela 3 tedne z različnim programom. Prvi je bil teden »splošne« kirurgije, kjer si študenti »kirurgi« zjutraj razdelijo predvidene operacije. Običajno prideš na vrsto za 1 - 2 na dan, enkrat pa sem imela tudi tri. Nato je tvoja naloga priprava operacijskega polja pred operacijo, pomoč pri transportu pacienta v operacijsko dvorano in seveda asistiranje pri operaciji. 


Fizioterapija s plavanjem

Na koncu so nam praktično vedno pustili tudi zašiti kožo in podkožje, če ni šlo za preveč delikatno mesto z veliko tenzije. Ponavadi smo se »grebli« za enostavnejše operacije, razne piometre in odstranitve tumorjev mlečne žleze, saj smo potem lahko več sami delali, pri zahtevnih ortopedskih operacijah npr. kolenskih vezi ali hernije diska pa je imel kirurg običajno več asistentov in si lahko le »sterilno svetil« zraven. Ko nisi imel svoje operacije, si šel seveda lahko gledat katerokoli drugo, običajno jih je vsaj dopoldne potekalo okoli 5 naenkrat.

Nato je sledil teden anestezije, ki je bil eden izmed mojih najljubših - sam sestaviš anestezijski protokol za svojega pacienta (spet dobiš večinoma 1 - 2 na dan), ga seveda popraviš skupaj z asistentom, nato pa opravljaš kompletno delo anestezista od premedikacije do zbujanja, le ob indukciji in transportu pacienta v blok je zraven po pravilu vedno s teboj asistent.

Tega seveda lahko tudi vedno pokličeš, če se kaj zaplete, nato pa upaš, da ni ravno zaposlen s čim drugim in da bo tvoja žival preživela. Malo šale, ampak definitivno gre za stresno opravilo - to je pač anestezija!

Tretji teden v bloku pa sem bila na oddelku za sterilizacije in kastracije psov in mačk z ogromnim številom »kandidatov«, kjer je bil odgovoren za celotno dogajanje internist, študenti pa smo delali vse sami. Pustili so mi tudi sterilizacijo psice in breje mačke opraviti praktično samostojno oziroma ob pomoči mlajšega študenta, ki sem ga usmerjala jaz – kar nisem mogla verjeti! Na tem oddelku smo se sicer izmenjevali v anestezijski in kirurški vlogi.


Masiven tumor na nogi labradorca tik pred odstranitvijo

Na urgentni oddelek, intenzivno nego in vse oddelke hospitala Erasmus študenti praviloma nismo smeli, saj so imeli baje v preteklosti težave z ljudmi, ki niso razumeli dovolj francosko in so imeli zato zaradi njih težave.

Za hospital (posebej imajo kirurškega in internističnega) so mi sicer vsi rekli, da ničesar ne zamujam, saj moraš biti tam praktično ves čas, večinoma je prezaseden in dneve preživljaš ob mehaničnih aplikacijah zdravil, ne da bi uspel zadovoljivo spremljati potek zdravljenja živali.

Za urgence pa mi je bilo precej žal in sem si želela spoznati njihov način dela tudi tam, zato sem kar polovico nedelj prišla tja prostovoljno pomagat in nihče ni imel nič proti, celo takoj so mi prepustili primere za predpregled, tudi šivati večjo rano so mi dali; na rentgenu so mi pogledali skozi prste in sem vseeno smela pomagati pri slikanju.

Bilo je zelo zanimivo, si pa predstavljam, da mora biti cel teden urgenc (kot ga imajo na programu redni študenti) izredno naporen; sicer se nekje na 8 - 12 ur menjajo, vendar je redko mirno; večinoma ne vedo, kje se jih drži glava.

3 tedne pa sem, kot že rečeno, preživela na kliniki za konje. Ta me ni tako navdušila kot tista za male živali, osebje je bilo sicer večinoma tudi prijazno, vendar nismo smeli dosti delati sami, bili smo bolj opazovalci. Tam sem bila namreč na nivoju študentov 4. letnika, ki imajo v svojem programu 3 tedne kroženja na tej kliniki, in sicer en teden bolj na kirurških pacientih, drugi teden bolj na internističnih in tretji teden opravljajo nočno dežurstvo (to pomeni, da imajo ogromno prostega časa, ki sem ga v mojem primeru izkoristila za voluntiranje v ambulantah na kliniki za male živali, saj so mi kot Erasmus študentki to dovolili). 


Perinealna hernija, stanje pred operacijo
Na kliniki za konje smo imeli nalogo opraviti sto in en klinični pregled na dan, aplicirati zdravila, odvzem krvi je bil že redkejše opravilo. Pa čistiti smo tudi morali, npr. kirurško dvorano. Operacije smo bolj gledali in hodili iskat razne pripomočke, asistiranje je bilo v domeni 5. letnikov (ki so si izbrali cel izbirni semester »na konjih«) in internistov, le-ti so tudi odvzemali anamnezo ob prihodu strank itd. Pacientov tudi ni bilo veliko – v mestnem okolju seveda že tako ni dosti konj, bolj vredne živali pa so - po pripovedovanju študentov - lastniki raje vozili v nek prestižen zasebni center.

Obiskov na terenu ta fakultetna klinika tudi nima; tisti študenti, ki si izberejo konje, gredo sicer v okviru svojih kroženj tudi na dislocirano enoto fakultetne klinike v Normandijo (CIRALE), kjer se ukvarjajo izključno z referiranimi ortopedskimi primeri in še na nekaj drugih lokacij, ostali pa dobijo približno tako izkušnjo, kot sem jo jaz – torej, prav dosti se ne dogaja.

Videla sem sicer eno operacijo kolike, eno skrotalne hernije z delno torzijo testisa pri žrebcu, nekaj odstranitev sarkoidov, dva zelo zanimiva primera smolike (ena starejša kobila žal ni preživela komplikacij te kužne bolezni), nekaj diagnostike kroničnega hujšanja, oftalmoloških pregledov, precej endoskopije dihal in prebavil, primer tujka v požiralniku; kar 2 osla, ki sta obležala ... ne bom rekla, da sem se dolgočasila, vendar sem pričakovala več, sploh po tem, ko je delo na kliniki za male živali več kot preseglo moja pričakovanja.

Kaj pa »ta zabavni« del Erasmus študentskega življenja? Kot Erasmus »praktikantu« na fakultetni kliniki ti tudi na tem področju ni hudega – ves čas imaš družbo drugih Erasmus študentov, ki so v podobni situaciji kot ti, res pa je, da so večinoma bili tam kar celo leto na »pravi« študijski izmenjavi in so tako morali hoditi na predavanja, se učiti za izpite (ki jih imajo tu po majhnih delih, na koncu vsakega sklopa predavanj, kar pomeni praktično na 14 dni) ... vse kar meni in še nekaj drugim srečnežem, ki so bili tam tako kot jaz le na praksi, ni bilo treba.

Tako smo skupaj odkrivali Pariz in predvsem njegovo nočno življenje, posebej med vikendi, ko smo bili prosti. Na ravno vse turistične znamenitosti in v vse muzeje se mi sicer res ni dalo laziti, priznam, sploh glede na to, da sem preživela cel teden v Parizu na strokovni ekskurziji že v srednji šoli, tako da sem bila v teh treh mesecih bolj slab turist.

Vseeno nekaj mojih najljubših točk za okus: grič Montmartre z baziliko Sacr-Cœur in svojimi majhnimi strmimi uličicami, kjer se skriva marsikatera nenavadna restavracija in bar; Mnagerie v parku Jardin des Plantes (zelo star in majhen, a unikaten živalski vrt), nočni razgled iz Arc de Triomphe, majhna ulica samih bretonskih »palačinkarn« Rue de Montparnasse, jezerce Lac Daumesnil v parku Bois de Vincennes (že kar kičasto slikovit kraj, idealen za tek ali piknik) ... če vas kdaj pot zanese v Pariz, »prečekirajte«. 

»Erasmusi« smo se poleg svojih zabav in izhodov med vikendi pridno udeleževali tudi tedenskih četrtkovih žurov v kleti študentskedga doma v t.i. Grisby klubu. Francozi so pokazali svojo divjo plat predvsem na »žuru leta«, to je tako imenovani rožnati žur, ko se vsi oblečejo v roza od glave do peta (morali bi videti predvsem predstavnike močnejšega spola) in se jim popolnoma »odpuli«, veliko jih je plesalo na koncu brez vsake krpice na sebi. 


Eden mojih pacientov pri anesteziji - nekajmesečni čivava z multiplim zlomom metakarpalnih koščic

Morda velja omeniti, da je rožnata barva zaščitna barva šole, vsi so oblečeni v roza tako tudi na vsakoletnem športno-žurerskem srečanju študentov vseh štirih francoskih veterinarskih fakultet, ki se je letos odvijalo v Lyonu ravno med vikendom mojega odhoda nazaj domov.

Pa da strnem misli – čeprav sem te tri mesece seveda precej pogrešala ljudi in živali, ki jih imam rada in so ostali doma, mi je žal samo, da se v Pariz nisem odpravila za pol leta!!

Erasmus praktično mednarodno izkušnjo pa toplo priporočam prav vsakemu študentu VF – če nam že naš faks oziroma posamezni profesorji veselo mečejo polena pod noge, kar se tiče opravljanja študijske izmenjave v tujini, pa nam je možnost prakse več kot dostopna in polagam vam na srce – opogumite se in pojdite, kamorkoli že vas vleče srce in strokovno zanimanje, ne bo vam žal!

Piše: Živa Černe

Sorodni članki

Slika 1. Multiple povišane lezije na jeziku psa. Avtorske pravice fotografije: Fitzpatrick Referrals Ltd.

Multiple lezije na jeziku psa z limfadenopatijo

Kot skrivnostni primer meseca vam Laboklin predstavlja 12 letnega mešančka z multiplimi lezijami na jeziku in povečanimi submandibularnimi ter preskapularnimi bezgavkami
preberi več

Maša Primec, dr. vet. med

Črevesna mikrobiota pri psih in mačkah

Strokovni članek avtorice asist. mag. Maše Primec, dr. vet. med
preberi več

WSAVA

Informacije o COVID-19 za lastnike živali in veterinarje

Posredujemo vam povezavo do strani s pogostimi vprašanji in odgovori za lastnike hišnih ljubljenčkov ter do nedavnega webinarja za veterinarje
preberi več

ABCD issues guideline on SARS-coronavirus-2 in cats

ABCD issues guideline on SARS-coronavirus-2 in cats

The Advisory Board on Cat Diseases has just published a new guideline in relation to SARS coronavirus-2 (SARS-CoV-2), the causative agent of COVID-19
preberi več

WSAVA Webinar: COVID-19 and Companion Animals – What we know today

WSAVA Webinar: COVID-19 and Companion Animals – What we know today

Webinar se bo odvijal v petek, 17. aprila, s pričetkom ob 16. uri. Predavanja bodo v angleškem jeziku in bodo trajala približno 1 uro
preberi več

Poskrbimo za naše ljubljenčke, da bodo varnejši pred okužbami

Poskrbimo za naše ljubljenčke, da bodo varnejši pred okužbami

Posredujemo vam nekaj priporočil veterinarjev, kako naj ravnamo, da bi  svojo žival zaščitili pred nalezljivimi boleznimi
preberi več

Skrivnostni primer meseca: poliurija/polidipsija in kožne spremembe pri psu

Skrivnostni primer meseca: poliurija/polidipsija in kožne spremembe pri psu

Kot skrivnostni primer meseca vam Laboklin predstavlja pasjega samca pasme hovawart s poliurijo/polidipsijo in kožnimi spremembami
preberi več

Slika 1: V latero-lateralni projekciji se a rentgenskem posnetku vidi generaliziran alveolarni vzorec; Vir slike: Laboklin

Rešitev skrivnostnega primera - dihalna stiska mačjega mladiča

Štirimesečna evropska kratkodlaka mačja samička je obiskala veterinarja zaradi kroničnih respiratornih simptomov, predvsem močne dispneje
preberi več