V tujino odšla kot mlada veterinarka in se našla v rehabilitacijski terapiji

(14.01.2014) Kot mlada veterinarka z volunterskimi izkušnjami sem se v Veliko Britanijo odpravila tri leta nazaj. Ker članek ni namenjem razglabljanu o razlogih zakaj in kako je do te odločitve prišlo, se bom osredotočila na življenje v VB, na svoje začetke, pridobivanje izkušenj in veterinarsko delo.

Svojo pot sem začela v Londonu in sicer v tako imenovani “charity” (dobrodelni) kliniki – tja so prihajali ljudje, ki si niso mogli privoščiti zdravljenja živali pri privatnih veterinarjih  – cene storitev so bile znatno nižje v primerjavi z običajnimi. Temu primerno je bilo tudi dela ogromno! 


Podelitev diplom na Univerzi v Nottinghamu

Veterinarji in veterinarski tehniki (oziroma veterinarske sestre, kot jih poimenujejo tu) so se hitro menjali zaradi hitrega tempa in manjšega plačila.

A začetek je bil super, ogromno sem se naučila, tako o delu v Angliji, veterinarski medicini in pa zravilih na Otoku. 

Spomnim se, kaj me je najbolj presenetilo: prijaznost in spoštljivost – eden do drugega in do vseh ostalih. Po dolgem času sem se počutila sprejeto, ni me bilo strah vprašati v trenutkih negotovosti in ni bilo vzvišenega obnašanja. 


Delo je bilo zelo raznoliko, od “klinik cepljenja” (dvakrat do trikrat na teden je bilo nekaj ur namenjenih izključno za pregled in cepljenje kužnih bolezni psov oziroma mačk), sterilizacij in kastracij do različnih internih boleznih ter zlomov.

Meseci so hitro minevali, a moja želja je vedno bila, da bi opravila ‘internship’, neke vrste stažiranje na referenčni bolnici za male živali. Pošiljala sem prošnje, hodila na razgovore in sreča se mi je nasmehnila – dobila sem ponudbo za 14 mesečni staž v mestecu Ringwood.

Nekaj, o čemer sem sanjala že v študentskih letih! Sledila je ponovna selitev in nakup avta (v Londonu ga nisem potrebovala) ter nov začetek. Referenčna bolnica pomeni, da tja pridejo pacienti v primeru, ko jih tja napoti njihov veterinar – torej, kot nas osebni zdravnik napoti k specialistu. 


Tam so bili vsi veterinarji evropski oziroma ameriški specialisti, zraven pa še ekipa sester, nas stažistov, deklet, ki so skrbele za čistočo kletk ter asistirale sestram (kennel assistants), managerjev in ostalih (finance ter recepcija). Skratka, vsak je delal le na svojem področju, delo je bilo striktno deljeno in zato tudi efektivno.  

Kot stažist sem preživela dolge dneve, vikende in noči v bolnici.

Vsak stažist je imel svoje področje dela in mentorja, vsaka dva meseca pa smo področje zamenjali. Delovna področja so bila ortopedija, kirurgija mehkega tkiva, interna medicina z onkologijo, nevrologija, nočno delo z urgentno medicino ter dodatno se diagnostična radiologija ter rehabilitacija.

Bolnica je bila ogromna, poleg digitalnega rentgena je imela svoj CT, MRI in fluoroskopijo, dve operacijski dvorani, sobo za kemoterapijo, poseben oddelek za rehabilitacijo in fizioterapijo, ločene bokse za pse, mačke, intenzivni oddelek in karanteno. Vsak veterinar (tako specialist kot stažist) je imel svojo mizo, računalnik in telefon.


Normalni delovnik se je začel ob 8 zjutraj s pregledom vseh pacientov na določenem področju, dopolnitvijo zapiskov in poročanjem mentorju. Nato je sledila jutranja vizita ter podrobna diskusija vseh pacientov. 

Po navadi so specialisti še razglabljali o primerih, ko smo stažisti že opravljali začetek prve jutranje konzultacije. Konzultacije so skupno trajale 45 minut, lahko tudi dlje in vedno potekale na enak način.

Stažist je sprejel lastnika in pacienta, razložil, kako bo celotna konzultacija potekala, se pogovoril o osnovnem zdravju pacienta, dotičnem problemu in pričakovanjih, opravil osnovni klinični pregled ter pripravil pacienta za eventuelni sprejem v bolnico (izpolnitev formularjev, pogovor o financah, označitev pacienta z ovratnico). 


Pisarna v bolnici

Potem je stažist predal vse informacije svojemu mentorju, ki je nato opravil specialistični pregled in naredil načrt zdravljenja – za dotični dan ter dolgoročno.

Nato pa je bila spet naloga nas stažistov, da smo posredovali načrt sestram in skupno naredili diagnostične teste, obveščali specialista o rezultatih, hodili v laboratorij, pisali zapiske, klicali lastnika, asistirali pri eventuelni operaciji in na koncu dneva sedeli dolge ure v pisarni in pisali pisma referenčnim veterinarjem!

Glede na to, da je bilo pacientov več, se je bilo potrebno super organizirati. Uradni delovnik je bil do 18h, a vedno smo ostajali mnogo mnogo dlje, še posebej, ko smo imeli urgentne primere, ter viseli v operacijski dvorani do zgodnjih jutranjih ur.

Vikendska dežurstva so trajala 12 ur na dan, klinike ni bilo v nobenem primeru dovoljeno zapustiti med 8 zjutraj in 8 zvečer.  Nočne izmene pa so se začele ob sobotah ob 20h in trajale 7 nepretrganih noči, po 12 ur vsako noč. Jutra so bila najbolj naporna, saj si se moral po celi noči dobro osredotočiti, da si uspešno opravil jutranjo vizito. 


Hidroterapija v rehabilitacijskem centru

Po sedmih nočeh si dobil dan in pol premora in spet nazaj na normalni dnevni ritem za nasljednje štiri tedne – ta hitra menjava med dnevnim in nočnim ritmom nam je vsem povzročala ogromno težav. 

Vsak teden smo imeli tudi ‘journal club’ – eden od stažistov je v svojem tednu izbral tri strokovne članke s kateregakoli področja, ki smo jih potem diskutirali pod nadzorom enega od specialistov.

To se mi je zdelo super in mi je žal, da tega nisem počela že med študijem! Poleg tega smo enkrat tedensko imeli  20 minutno predstavitev kateregakoli primera – tako stažisti kot specialisti. To smo imeli ob 7 zjutraj pred začetkom delovnika.

Kljub dolgim dnevom in nočem, je 14 mesecev v trenutku minilo! In spet sem se morala odločiti, kaj si želim naprej. No, kot da moje stažiranje ne bi bilo že samo po sebi dovolj naporno, sem se odločila še za podiplomski študij na veterinarski fakulteti Univerze v Nottinghamu in sicer smer Rehabilitacija malih živali. 


Delo na dobrodelni kliniki

Tako sem vsakih šest tednov za štiri do pet dni odpotovala na praktično usposabljanje v tej smeri, vmes pa sem na daljavo študirala ter pisala klinične primere (‘case reports’), ki so bili na koncu del ocene. Praktično usposabljanje je potekalo na treh lokacijah: na veterinarski fakulteti, v referenčni bolnici za male živali in pa v privatnem specializiranem rehabilitacijskem centru.

V to smer me je vse bolj vleklo, saj sem ugotovila, da se presenetljivo malo veterinarjev s tem ukvarja, rezultati pa so izjemni – v Ameriki je to mnogo bolj razširjeno, v Veliki Britaniji pa v porastu. 

Po stažiranju je sledil zaključek študija in trije izpiti, tako praktični kot končni pisni (dolg 3 ure!).  Na koncu sem z velikim ponosom prejela svoje podiplomsko priznanje in uradno postala terapevt za rehabilitacijo malih zivali z odliko (Small Animal Rehabilitation therapist ‘with Distinction’)!

V vmesnem obdobju, med koncem stažiranja ter zaključkom študija, sem delo opravljala kot navaden “first opinion” veterinar v Londonu, na kliniki za male živali, spet je sledila selitev, pa še na počitnice na Florido in obisk v Slovenijo mi je uspelo priti. 


Nebuliziranje pacienta po traheostomiji

A v službi kot “first opinion” veterinar nisem bila več zadovoljna – v primerjavi z referenčno bolnico, se mi je naenkrat vse zdelo na nizkem nivoju, konzultacije so bile dolge le 10 minut, v primere se nisem imela časa poglabljati in nisem zdržala. Čeravno sem si obljubila, da svojo firmo odprem šele čez nekaj let, sem to storila kar takoj.

Tako se je rodila STAR – veterinarska rehabilitacija in fizioterapija. Šele ko sedaj gledam nazaj, koliko časa, energije in denarja sem vložila, da sem to začela, se zavedam, da je bil to velik korak. Zdaj nudim mobilno rehabilitacijo na domu, povezana pa sem s še dvema rehabilitacijskima centroma v Angliji, s katerima sodelujem in tam, poleg ostale fizioterapije, izvajam tudi hidroterapijo.

Seveda pa ne bi bila sama sebi zvesta, če se ne bi vpisala še v trening veterinarske akupunkture – upam, da diplomiram v naslednjem mesecu in to bo še dodatna storitev, ki jo bom nudila v sklopu STARa. Verjamem v holistični pristop in se temu cilju počasi približujem.

Za konec pa, kaj je največja razlika med delom tu in Slovenijo: prijaznost in pomoč ljudi – tudi, ko si čisto na začetku kariere. Lahko, da imam srečo, a se mi zdi, da je tu kultura na mnogo višjem nivoju. 

Do sedaj so bili vsi ljudje, s katerimi sem imela stik na svoji poslovni poti izjemno prijazni, ustrežljivi, pripravljeni pomagati, nihče mi ni dal razloga, da bi se počutila manjvredno ali neumno – kar pa na žalost ne morem reči za Slovenijo, kjer je bilo spoštljivo obnašanje do mladih veterinarjev redka čednost!

Več o svojem delu sedaj ter rehabilitaciji na sploh pa v naslednjem članku! Do tedaj pa vas vabim, da si ogledate mojo spletno stran www.starvetphysio.co.uk

Če kogarkoli zanima še kaj več, me lahko kontaktirate na info@starvetphysio.co.uk

Tara Čujović Tramšak
Dr.vet.med., PGCert SA Rehabilitation Therapy, MRCVS, MIRVAP
STAR – Veterinary Rehabilitation and Physiotherapy

Sorodni članki

Obisk v Lipici; Vir slike: Kobilarna Lipica

Sodelovanje med Špansko dvorno jahalno šolo, kobilarno Piber in Kobilarno Lipica

Začenja se novo obdobje sodelovanja med Špansko dvorno jahalno šolo, kobilarno Piber in Kobilarno Lipica
preberi več

Vir slike: Shutterstock / Nikolina Novikova

Skrivnostni sprejemni obred

Veterinar za male živali vsaj enkrat doživi trenutek, ko se vpraša, ali obstaja skrivnostni sprejemni obred, ki ga mora doživeti vsakdo, preden se lahko včlani v klub "pravih" lastnikov živali. Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Veterinarska-fakulteta-Univerze-v-Ljubljani

Preventivni pregled zob in ustne votline pri delovnih psih

Spet je leto naokrog in s tem ponovno čas za brezplačni preventivni pregled zob in ustne votline pri delovnih psih
preberi več

Poletna muzejska noc v Lipici; Vir slike: Gabriele Boiselle - Edition Boiselle

Poletna muzejska noč v Lipici

Stik z lipicanci, srečanje z žrebički in doživetje umetniške dediščine konstruktivista Avgusta Černigoja
preberi več

Vir slike: Inga Nielsen – stock.adobe.com

Življenje pod žarometi

Nedavno sem praznovala svoj rojstni dan. Pevski zborček bi moral pomeniti prav posebno pozornost. Ampak, bodimo iskreni: se v takih trenutkih počutite prijetno? Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več

Lev si prisluži nagrado; Vir slike: ZOO Ljubljana

Preventivni pregledi živali v Živalskem vrtu Ljubljana

Preberite več o preventivnih veterinarskih pregledih, ki so jih veterinarji ZOO Ljubljana  opravili pri slonici Gangi, navadnih varijih, zlatoličnih gibonih, alpakah, surikatah in velikih mačkah
preberi več

Tina Pihlar, dr. vet. med., Dip HSA

Veterinarska hidroterapija in rehabilitacija v Trzinu

Ekipa HepiFita veterinarjem in lastnikom živali z veseljem sporoča, da so se odprla vrata njihovega podjetja HepiFit, ki ima sedež na Kidričevi ulici 14 v občini Trzin
preberi več

Vir slike: photoCD – stock.adobe.com

Ali smo drugačni?

Najverjetneje se še vsakdo izmed nas spominja svoje prve operacije, ki pa nikakor ni bila izvedena s skalpelom v roki... Kolumna avtorice Dr. Dominique Tordy.
preberi več