Ste vedeli, da komarji prenašajo zajedalce, ki lahko resno ogrozijo zdravje vašega ljubljenčka?

(08.06.2023) Ne skrbite, sedaj je na voljo sredstvo, ki ščiti vašega ljubljenčka skozi celotno sezono komarjev

Dirofilarioza je bolezen, ki se pojavi zaradi okužbe z eno od vrst zajedalcev iz rodu Dirofilaria, Dirofilaria immitis in Dirofilaria repens, ki jih prenašajo komarji. D.immitis (srčna glista) povzroča srčno-pljučno obliko bolezni, ki lahko vodi do vnetja žil, pljuč in  srčnega popuščanja, D.repens pa podkožno obliko bolezni, ki se kaže kot vnetje kože in podkožja s podkožnimi vozlički. Odrasle gliste D.immitis živijo v pljučnih arterijah in v desnem delu srca, odrasle gliste D.repens pa se nahajajo v podkožnem tkivu in globokih mišičnih ovojnicah (fascijah).

Večinoma se okužba z dirofilarijami pojavlja pri psu, lahko pa se pojavi tudi pri mački, dihurju, volku, kojotu, lisici, šakalu, divji mački, morskem levu, tjulnu,  črnem medvedu, rakunu,... D.immitis se pojavlja povsod po svetu, tako v tropskih področjih kot tudi v področjih z zmerno temperaturo in je endemična (omejena na določeno področje) v nekaterih državah Evrope, Severne in Južne Amerike.

D.repens se pojavlja v Evropi, Aziji, redko v Afriki. D.repens ima trenutno v Evropi velik zoonotski potencial, kar pomeni, da se s tem zajedalcem lahko okužijo tudi ljudje in iz različnih delov Evrope poročajo o porastu prisotnosti tega zajedalca. V Evropi se za endemična področja za D.immitis in D.repens štejejo mediteranske države, vendar se zajedalca, zaradi globalnega segrevanja, večanja števila komarjev, potovanj z ljubljenčki, širita tudi v države Centralne in Vzhodne Evrope.

Način okužbe in razvojni krog D.immitis

Infektivne oblike ličinke (ličinke, ki so sposobne okužbe), se prenašajo do končnega gostitelja (pes, mačka, volk,...) preko komarjev, ki služijo kot vmesni gostitelji. Vsaj 70 vrst komarjev je lahko prenašalcev dirofilarij. Okužen komar prenese ličinke na žival med hranjenjem, te pa preko vbodne rane vstopijo v kožo, kjer nadaljujejo svoj razvojni krog.

Pri srčno-pljučni obliki dirofilarioze pri psih, ličinke potujejo v podkožje, trebušno votlino in prsno votlino. 70 -120 dni po okužbi dozorijo v mlade odrasle gliste in se naselijo v pljučnih arterijah in srcu. Te gliste še naprej dozorevajo in nekje 6 mesecev po okužbi, bolj verjetno 7-9 mesecev, odrasle gliste ženskega spola (te lahko v psu živijo do 7 let) postanejo spolno zrele ter pričnejo proizvajati mikrofilarije, ki jih sprostijo v krvni obtok psa.

Te mikrofilarije lahko zaužije komar med hranjenjem in  jih tako prenese na druge dovzetne živali, v katerih se razvojni krog zajedalca ponovi. Celoten razvojni krog od okužbe do razvoja odraslih spolno zrelih glist traja 6-7 mesecev. V srcu okuženega psa je lahko tudi do 250 odraslih glist. Srčne gliste lahko potujejo (bolj pogosto pri mačkah) tudi v centralni živčni sistem, oko, modnik, potrebušnično votlino, telesne arterije, organe trebušne votline in podkožje.

Srčno-pljučna oblika dirofilarioze pri mačkah poteka nekoliko drugače kot pri psih, saj so mačke nepopolni gostitelji za srčne gliste. Mačke se  s srčno glisto okužijo  na enak način kot psi, le da mlade nezrele gliste kmalu po prihodu v pljučne žile umrejo. Te odmrle gliste povzročijo HARD sindrom (Heartworm Associated Respiratory Disease)  - bolezen dihal povezana s srčno glisto. V primeru, da gliste dozorijo v odrasle srčne gliste, se v pljučni arteriji in/ali desnem delu srca mačke ponavadi nahajo do največ tri odrasle gliste, ki preživijo največ 2-3 leta. V večini primerov ne pride do razvoja odraslih glist in mačke samoozdravijo.

Način okužbe in razvojni krog D.repens

Pri podkožni obliki dirofilarioze se psi in mačke okužijo na enak način kot pri srčno-pljučni obliki. Mlade odrasle gliste D.repens pa za razliko od glist D.immitis dozorijo in živijo v podkožju in globokih mišičnih ovojnicah in ne v prsni votlini. Gliste lahko preživijo v psu tudi do 10 let (povprečno 2 do 4 leta). Ta oblika bolezni se kaže kot vnetje kože, srbečica, vozlički v podkožju (v vozličku je prisotna odrasla glista), gliste prisotne v očesnih veznicah, velikokrat pa poteka brez vidnih kliničnih znakov.

Pred okužbo z D.immitis in D.repens ni varen niti človek

Z D.immitis se občasno lahko okužijo tudi ljudje, vendar ličinke redko dozorijo v odrasle gliste. Ko ličinke prispejo v pljuča, se obdajo z ovojnico in odmrejo, zato le v redkih primerih pride do pojava kliničnih znakov.

Okužba z D.repens se pri ljudeh pogosteje pojavlja kot okužba z D.immitis, okužijo pa se na enak način kot živali. Okužen ljubljenček je lahko vir okužbe za vas.

Kako se okužba z dirofilarijami kaže pri vašem ljubljenčku

a) Okužba z D.immitis pri psu

• Izguba telesne teže                                               
• Kašelj
• Utrujanje
• Oteženo dihanje (dispnea)
• Modrikasto obarvane sluznice (cianoza)
• Izkašljevanje krvi (hemoptiza)
• Izguba zavesti (sinkopa)
• Rdeče obarvan urin zaradi prisotnosti hemoglobina v urinu kot posledica razpadanja rdečih krvnih celic (hemoglobinurija)
• Znaki desno stranskega srčnega popuščanja (slišen glasen šum na srcu, ascites oz. nabiranje tekočine v trebušni votlini, kašelj, utrujanje,...)

Večinoma psi po več mesecev ali let ne kažejo kliničnih znakov. Pojavijo pa se v primerih prisotnosti velikega števila odraslih glist v pljučni arteriji in/ali desnem delu srca ter po večjih fizičnih naporih.

b) Okužba z D.immitis pri mački

• Kašljanje
• Oteženo dihanje (dispnea)
• Občasno bruhanje, ki ni povezano s hranjenjem
• Kronična utrujenost (letargija)
• Izguba telesne teže
• Znaki srčnega popuščanja

Nekatere mačke nikoli ne razvijejo klinične oblike bolezni, kar pomeni, da ne kažejo kliničnih znakov bolezni. Pri mačkah, pri katerih se bolezen razvije, le-ta ponavadi poteka v dveh stopnjah. V prvi stopnji gliste prispejo v pljučne arterije, kjer v večini primerov odmrejo in povzročijo lokalno vnetje arterij (arteritis). Ta stopnja bolezni je del HARD sindroma, ki povzroči kašelj in oteženo dihanje, kar se lahko zamenja za astmo ali alergijski bronhitis. Druga stopnja se prične, ko gliste, ki uspejo odrasti (te živijo v pljučni arteriji in/ali desnem delu srca), pričnejo umirati. To privede do vnetja pljučnega tkiva in tromboembolizma (krvni strdek, ki zamaši lumen žile). Pojavijo se lahko respiratorni distres, motnje v ravnotežju in gibanju, kolaps, napadi, izkašljevanje krvi in nenadna smrt.

c) Okužba z D.repens pri psu in mački

• Kožni vozlički (večinoma neboleči)                      
• Srbečica
• Okrogla področja brez dlake, zadebelitev kože, potemnitev kože, luščenje kože (predvsem v križnem področju in področju okoli zadnjika)
• Vnetje očesnih veznic (konjuktivitis) zaradi prisotnosti gliste v tkivu veznic (psi)
• Gliste lahko migrirajo tudi telesne votline (redko)

Okužba tako pri psih kot pri mačkah večinoma poteka brez vidnih kliničnih znakov, zato je pogosto spregledana.

d) Okužba z D.immitis pri človeku

Ljudje se redko okužijo z D.immitis. Če pa do okužbe pride, gliste potujejo do pljuč, kjer odmrejo in tako zaključijo svoj razvojni krog. Posledice so okrogle spremembe na pljučih, ki jih ponavadi naključno najdejo z rentgensko preiskavo.

e) Okužba z D.repens pri človeku

Klinični znaki se razvijejo večinoma pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom.

• Kožni vozlički po različnih delih telesa
• Rdečina
• Srbečica
• V redkih primerih ličinke lahko migrirajo v  očesne veznice, bezgavke, trebušno votlino, pljuča, mišičnino in duro (zunanja ovojnica osrednjega živčevja).

Dirofilarije se dokazuje na različne načine

Okužbo z D.immitis pri psih se dokazuje s Knottovim testom, s katerim se v krvi išče mikrofilarije (ličinke, ki jih v krvni obtok živali sprosti odrasla glista) in hitrimi antigenskimi testi, s katerimi se dokazuje antigen odraslih glist ženskega spola (s tem testom se potrdi prisotnost odraslih glist). V pomoč pri postavljanju diagnoze sta lahko tudi ultrazvočna in rentgenska diagnostika. Pri mačkah se zaradi drugačnega poteka bolezni za  dokazovanje okužbe uporablja določanje protiteles, antigensko testitanje (ni zanesljivo) in slikovna diagnostika.

D.repens se  pri psih in mačkah dokazuje s Knottovim testom, s katerim se v krvi išče mikrofilarije, s  citološkim pregledom (pregled celic) bioptov iz spremenjenih delov kože, s histopatološkim pregledom izrezanih vozličkov, v katerih se lahko najde glisto. Tudi tu je lahko v pomoč ultrazvočna diagnostika, s katero se lahko v vozličkih odkrije odrasla glista.

D.immitis in D.repens se lahko dokazuje tudi s PCR metodo, vendar je metoda draga in se je veterinarji v praksi ne poslužujejo pogosto.

Okužene živali potrebujejo zahtevno veterinarsko oskrbo

Zdravljenje bolezni srčne gliste je zelo kompleksno, izzid zdravljenja pa je odvisen od števila prisotnih odraslih glist v žilah in srcu, ter posledic, ki jih prisotnost teh zajedalcev povzroči na srcu in v pljučih. Za zdravljenje se uporablja več vrst zdravil, včasih pa je potreben tudi kirurški poseg, s katerim se odstrani odrasle srčne gliste iz žil in srca. V primerih zelo resnih okužb in močno napredovane bolezni lahko kljub zdravljenju pride do smrti. Za mačke, ki se okužijo s srčno glisto in se pri njih razvijejo odrasle gliste, zdravilo, ki bi delovalo na odrasle gliste, ne obstaja, zato je preventiva izrednega pomena.

Zdravljenje podkožne oblike dirofilarioze je lažje in večinoma uspešno le z  dolgotrajno mesečno uporabo določenih zdravil, ki delujejo proti D.repens. Redko je potreben kirurški poseg, s katerim se odstrani kožne vozličke v katerih so prisotne gliste.

Obstaja način kako zaščititi vašega ljubljenčka pred okužbo

Bolezen srčne gliste ima lahko zelo hud potek, ki se kljub zdravljenju lahko konča s smrtjo, poleg tega pa okužene živali predstavljajo vir okužbe za druge živali. Infekcijo z dirofilarijami se lahko prepreči z redno uporabo zdravil, ki delujejo profilaktično (preprečujejo možnost za okužbo), pričetek uporabe in dolžina dajanja teh zdravil, pa je odvisna od področja, kjer živali živijo in njihovega življenskega stila (potujejo z lastniki na endemična področja, živijo na endemičnih področjih). V toplješih krajih (npr. Južna Evropa in druga področja z višjimi celoletnimi temperaturami), kjer so komarji aktivni celo leto, se priporoča celoletna zaščita, v krajih z zmerno temperaturo (Centralna, Vzhodna, Severna Evropa,...), pa v obdobju aktivnosti komarjev, nekje od marca do konca oktobra. Na voljo je veliko učinkovitih proizvodov, ki se dajejo mesečno ali pa se dajejo le v enkratnem odmerku, ki ščiti vašega ljubljenčka skozi celotno sezono komarjev.

Zaščitite svojega ljubljenčka in se posvetujte s svojim izbranim veterinarjem  glede zaščite, ki najbolj ustreza vašemu ljubljenčku in vam.